On The Road Again

26. Key West - Na Koncu Mavrice

2007-12-10T19:48:00.000-08:00

Uvod:
Tale zadeva z zaostanki (tukaj imam v mislih svoj blog) je res hudo nerodna. Ko zadevo dozivljas, bi lahko o njej pisal cele dneve...tako pa... ze dozivljas drugo avanturo in brskanje po spominu, da bi iz njega se kaj pametnega izstisnil, ne predstavlja najbolj primerne podlage za inspiracijo... :)

Nadaljevanje:
Kdor tega se ni dozivel, mu bom res tezko opisal kaj pomeni, ce v tej dezeli ostanes brez kreditne kartice. Za nakup letalske vozovnice za Kalifornijo, kar bi s kartico opravil v kaksni minuti, sem potreboval cel dan in s polnim zepom gotovine prehodil pol Miamija. :)
Ta projekt je od mene terjal toliko napora, da sem bil res potreben pocitka in sem zato, pa tudi da bi mi teden cakanja na moj let hitreje minil, v hostlu zbral manjso cetico, ravno pravsnjo za en avto, zainteresiranih za izlet na Key West. :)

Key West se nahaja le 160 milj (250km) juzno od Miamija in je najjuznejse mestece kontinentalnih ZDA. Kljub samo 160 miljam, pa pot do tja v normalnih razmerah traja celih 4-5 ur in je speljana preko nestetih mostov in mostickov po vecinoma enem voznem pasu za vsako smer. Pa ne me zdaj narobe razumet; pot je vse prej kot dolgocasna, prepolna cudovitih prizorov in ce me kdo vprasa, ali mi je bilo kaj zal, da sem se tja tokrat odpravil z avtomobilom mu lahko odgovorim le, da na taksna vprasanja ne mislim odgovarjat. ;)

S pisano druscino (Robert - Nemcija, Amos - Italija, Natalie - Anglija, Teresa - Islandija, in jaz -Slovenija) prispemo do Key Westa sle pozno popoldne, se nastanimo v edinem hostlu tega mesteca, kjer poberemo se Talitho - Nizozemska (toliko, da zakljucimo tale EU krog..) in ze jo mahnemo na ogled mesteca. Prav zanimivo jebilo spet dozivljati potovanje v skupini, ko nisi vec sam in zaradi prilagajanja ne mores poceti vec vsega, kar si sam zelis. :)
Brezglavo tekanje po mestu in skljocanje s fotoaparati me je se najbolj pominjalo na skupino japonskih turistov, ki so jih ravnokar spustili s povodca. :) No, tega vseeno nismo poceli brez razloga: najprej smo se morali ustaviti na tocki, ki oznacuje najjunejsi nel kontinentalnih ZDA in je od kube oddaljena le se 90 milj....

....in ker se je sonce ze nevarno priblizalo obzorju, je bilo potrebno odhiteti na drugi konec mesteca, kjer naj bi si ogledali se enega od "najbolj famoznih soncnih zahodov na svetu"!!! :)))
Hitra...zelo hitra hoja in mahanje s fotoaparatom na vse strani, je ob tej uri tukaj obvezen del sporta in zanimivo je opazovati kako celo mesto drvi proti zahodu! :)
Med tem dirkanjem za soncem ugotovim, da sem v bistvu prisel (zal brez svojega vulkancka..) do se enega mejnika na svoji poti; Jug - dlje od tukaj res ne gre in na to so me spominjali napisi v raznih oblikah na skoraj vsakem koraku!

Razen lokalnih fantov, ki so (verjetno gre za vsakodnevni ritual..), izkoristili priloznost in soncnega zahoda zeljnim turistom razkazovali svoje ultra-hitre in verjetno se bolj ultra-drage vodne igracke,....

....je bilo se najbolj zabavno opazovati to maso ljudi, ki so vsi s fotoaparatom v roki, en cez drugega cakali na trenutek, ko bo sonce reklo "sssssssss..." in se ugasnilo v brezmejnem oceanu...res zabaven prizor! :)))

Nocno zivljenje Key Westa se vecinoma odvija na najbolj znani ulici, Duval street., polni pisanih lokalckov z zivo glasbo, ki se zadnja desetletja niso dosti spreminjali in mesto obarvajo s tistim pravim romanticnim sarmom, ki v tem letnem casu sem privablja nostalgike iz vseh koncev ZDA.

Ker smo ze prejsnji dan "postreljali vso municijo" in si ogledali vecino mesta nam je za naslednji dan ostalo le se eno: polezavanje na plazi!!!! :)

(Prevozena pot - avto!!!)

_______________________________________

25. Miami - Sexy Fashion

2007-11-09T10:09:00.000-08:00

No, zgodbo moram sicer zaceti nekoliko drugace. Da se v Miamiju nebi prevec dolgocasil in razmisljal le o vitkih nogah nogah v visokih petah, je tokrat poskrbela moja denarnica. Medtem, ko sem jaz uzival pico, ki sem si jo, po napornem veceru, z druzbo privoscil v enem izmed nestetih lokalov South Beach-a, se mi je denarnica izmuznila iz zepa in takrat sva se poslovila...verjetno za vse vecne case. Seveda je ze cez kaksne pol ure sledila intenzivna akcija klicarjenja dezurnih telefonov bank, pri katerih imam odprte racune in preklicevanje vseh kartic, ki so bile...pa (zal) tudi nekaterih, ki bi lahko bile del vsebine moje izgubljene denarnice. No, ta del se je na koncu izkazal za najmanj problematicnega (vseeno je "srecnemu najditelju", le nekaj minut pred mojim preklicom, v eni od lokalnih trgovinic uspel nakup cigaret v vrednosti $62..).
Problem, ki se je izkazal za dosti vecjega kot so bile moje kreditne kartice, sta bili obe moji vozniski dovoljenji! Seveda sem se pocutil zelo neumnega, da sem svojo denarnico vtaknil svojo kalifornijsko in svojo slovensko voznisko in sem tako, v trenutku nepazljivosti,... ostal brez obeh, a kaj naj zdaj, gledanje naivneza v ogledalu mi ne bo v pomoc, zdaj je potrebna akcija, a o tem raje kasneje.... !!! ;)

OK..., Miami Beach;
Fame, Beauty & Sex....that's all about! :)

Nocno obiskovanje lokalov in pocitek (spanje) na plazi naslednji dan, je tukaj del vsakodnevne rutine. Ceprav se lahko slisi monotono, pa je resnica res zelooo dalec od tega in trenutki, ko bi si clovek lahko malo spocil, so tukaj izredno redki. :)
V mestu je ogromno klubov, prepolnih dolgonogih "Barbik" z vec ali manj plasticnimi dodatki na vseh mogocih delih telesa, ki se iz celega sveta zgrinjajo v Miami v iskanju nore zabave ali pa svoje zivljenske priloznosti; postati slavne, neglede na ceno!
No, iskreno povedano, takih prloznosti se tukaj res ne manjka. Privatne zabave v kaksnem lokalu ali pa na ogromnem vrtu kaksne sanjske vile, kjer lahko srecate kalibre tipa Tommy Lee in podobne predstavnike jet seta, so tukaj del vsakdanjika in zelo malo fantazije jim je potrebno, da postanejo del "zabave" tudi same. :)
No, ce se jim slucajno ne uspe izmuznit mimo varnostne sluzbe, se lahko vseeno zadovoljijo s kaksnim "ponaredkom" in tudi teh se v mestu ne manjka.
Sam si sobo delim z...

...."Leonardom DiCaprio"

.....in "Stevenom Segal",.....

.... po mestu in na plazi pa lahko srecate tudi druge "mlajse brate" bolj ali manj znanih osebnosti iz sveta zabave. S Jimom (Steven Segal) sva postala precej dobra prijatelja in priznati moram, da je sprehajanje z njim po ulicah Miamija res zabavno in zelo pestro dozivetje! :))))

Halloween v Miamiju

Posebno dozivetje in vse prej kot dolgocasen je bil tudi Halloween, glavni dogodek prejsnjega tedna, ki je ze tako zivahne ulice spremenil v vsesplosno norijo. Razlicno drzne in domiselno dovsene maske so preplavile mesto in ni jih besed, skaterimi bi lahko to primerno opisal. V hostlu se je vse skupaj zacelo ze zelo zgodaj. Zaradi pregresno drage pijace v mestu, so neomejene kolicine alkohola vseh vrst v hostlu obvezni del "priprav" za odhod na ulice. No, naslednji dan smo se, po res hudo naporni noci, vsi skupaj zopet znasli na plazi in uzivali zasluzen pocitek... ;)

Orkan Noel

V enem od prejsnjih postov sem se prehitro pohvalil, da je sezona orkanov pri koncu. Orkan Noel, ki se je priblizeval Floridi je sprva zgledal precej resno. TV hise in radijske postaje so z prekinitvami programa opozarjali tukajsnje prebivalstvo naj naslednjih 36 ur budno spremlja gibanje orkana in naj bo pripravljeno na najhujse. No, na koncu se je Noel vendarle odlocil, da zavije proti vzhodu in na florido je poslal le nekaj ogrovmih valov, ki so jih bili tukajsnji surfarji zelo veseli... :)

Back to California
Brez vozniske si zaenkrat ne upam premakniti nikamor. Tukaj se s tem nocem prevec hecat, ker je to hud prekrsek in jih tudi razlogi ne zanimajo dosti. Zaenkrat je edina resitev, da za nekaj dni odletim v Kalifornijo in si tam poskusam urediti nove dokumente...no, bomo videli, navsezadnje se ti v zivljenju zgodijo se dosti hujsih stvari, kajne?!. :)

Namig dneva:
Na to bi sicer lahko pomislil ze kdaj prej, pa vendar:
V moji naslednji denarnici bo zagotovo lepo vidna moja tel. stevilka s pripisom "ce najdes to denarnico, poklici na to stevilko in caka te nagrada v visini $300!" No, ne pravim, da me bo to resilo vseh morebitnih problemov, a vsaj upanja bom lahko imel vec kot ga imam zdaj! :)

(Fotke) :)

__________________________________________

24. Daytona Beach - Relax

2007-10-27T14:21:00.000-07:00

Pocitek mi je res dobro del. Pa ne samo meni, tudi moj vulkancek si je zasluzil nekaj pozornosti in casa je bilo dovolj, da mu jo tudi posvetim. Dobil je nov oljni filter, novo olje, prekontroliral sem se ostale tekocine in pritisk v pnevmatikah, pa tudi opral sem ga in zdaj je spet ceden. No, prav zares zares ceden je bil le nekaj trenutkov, saj sem ga takoj za tem celega prsprical z WD-jem in tako naj ostane, dokler se vreme nekoliko ne ustali in se ne nehajo te preklete nevihte.
Drugace pa nisem pocel nic posebnega. Soparne dneve sem prezivljal na bazencku kjer sem z jagodami hranil sosedovo deco.... :)

...in spremljal vremensko napoved, ce se bo med oblaki pojavila kaksna luknja, da lahko smuknem do Miamija. Maneger hotela, zelo prijazen mozakar kubanskega rodu, se me je spravil prepricavat, naj vendarle se ostanem teden ali dva in mi celo ponudil mesecno najemnino za mojo sobo v visini $650! :) Eeej, to sploh ni slabo, v sobi sem imel svojo TV, hladilnik, mikrovalovko in avtomat za kavo....le internet povezavo sem moral "krasti" iz sosednjega motela, cigar signal pa sem ujel edinole ob bazencku.
No, lagodnega zivljenja sem imel zaenkrat dovolj in zopet sem si zazelel malo akcije. :)
Pot proti Miamiju sem se odpravil lagodno, po enki, saj sem imel tam ze rezervirano posteljo v hostlu in se mi prav nikamor ni mudilo. No, nesteti semaforji so me skorajda prepricali, da se preselim na hitrejso, vzporedno, a zelo dolgocasno Interstate 95, a sem vseeno vztrajal na enki. Majhna in pisana mesteca, plaze in pokrajina so me dovolj zaposlovali, da mi na poti ni bilo dolgcas. Iz nasprotne smeri sem sreceval ogromno vecjih ali manjsih skupin motorjev, ki so verjetno po Biketoberfestu izkoristili priloznost, da so obiskali se juzni del Floide in so se zdaj ze vracali nazaj.
Vulkancek je zdaj spet lepo predel in tik pred mrakom, oba spocita, prispeva Miami. :)

Namig dneva:
Ce vam cas to dovoljuje, je zdaj odlicna priloznost, da si privoscite oddih na Floridi. Sobo, ki je dovolj udobna za 4 ljudi, se da dobiti ze za $170 na teden, letalske karte so zdaj poceni, sezona orkanov je pri koncu in klima je se vedno dovolj prijetna, da se boste pocutili kot v dalmaciji sredi poletne sezone. Seveda to naceloma velja za kraje, kot je Daytona Beach, ki je v tej sezoni bolj zaspana in primerna za pocitek. Ce si zelite akcije, vas bo to v Miamiju stalo nekoliko vec a garantiram vam, da vam ne bo niti za trenutek ne bo dolgcas!!!! ;)

(PREVOZENA POT)

(FOTKE)

Kalifornija v ognju

2007-10-25T06:54:00.001-07:00

Gorijo lepi kraji.
Kalifornija si tega ne zasluzi, res mi je hudo.

To California!

23. Cape Canaveral - Lift Off

2007-10-23T17:36:00.001-07:00

.

...9...8...7...6...5...4...3...2...1....zazeni video!!! :)

Seveda ni bilo nic od pocitka! :)
Za tole sem izvedel, ko sem se vrgel na posteljo in prizgal TV, da si pogledam vremensko napoved.
No, Cape Canaveral se nahaja samo 40 milj od mojega motela in takoj mi je bilo jasno, da me naslednji dan caka lep izlet! :)

Do nasinega izstrelisca sem se zopet peljal po enki, tokrat njeni vzhodni sestri ki je, ceprav zelo drugacna od tiste ob Pacifiku, vseeno zelo lepa in zanimiva obalna cestica.

Danes je bil soncen in izredno vroc dan. Temperatura nekje cez 30 stopinj in izredna vlaga, ki me je spominjala na tiste najbolj pasje avgustovske dneve v nasih krajih.

Tudi ko sem namocil noge v Atlantik na znameniti Cocoa Beach, sem se pocutil kot doma v najbolj vroci sezoni. Voda ni vec samo topla, je ze vroca in dvomim, da taka lahko cloveku povrne kaj svezine....nic ne bo, se najbolje se pocutim v bazencku mojega motela. :)))

(PREVOZENA POT)

(koncno nekaj FOTK) :)

_____________________________________________

22. Daytona - Biketoberfest

2007-10-22T13:51:00.000-07:00

Zjutraj se spet zbudim v oblacno jutro in se pripravim na nov, moker dan. Nimam kaj cakat. Danes je petek in ce ne pridem do Daytone bo vse zaman. Vrag mi vseeno ne da mira in se, raje kot po dolgocasni Interstate 10 odlocim, da se zapeljem po obalni cesti Mehiskega Zaliva, mimo Panama City.

Jp...prav ti bodi! :)
Komaj pridem v Panama City, ze me ujame prvi dez. Ni bil pravi naliv, le malo mocnejse rosenje. Pogledam nebo okoli sebe in vidim, da nic ne kaze na to, da bi se to kaj kmalu nehalo...ne bo druge, kot nazaj na Interstate. Napredujem zelo pocasi in med tem se preckam casovno cono ter prestavim urine kazalce za eno uro naprej. Noc me ujame ze v Jacksonvillu, kar je odlocno predalec od Daytone. Jasno mi je sicer bilo, da v Daytoni ne bom vec nasel proste sobe a sem racunal, da bi jo poiskal kaksnih 50 milj stran in se pac vozil do prizorisca. No, kar lepo stisnit zobe in naprej, dez je zaenkrat ponehal in nekako bo slo. Prva postaja St. Augustine, 50 milj od Daytone. V zanikrnem Schottish Motelu povprasam za ceno za eno noc.
"$70 + Tax" mi odgovori Kitajka nizje rasti, ki sem jo ocitno zmotil pri kaksnem opravilu.
"Kaj?? Ne, hvala, to je res malo prevec" ji odgovorim in se poslovim. Njen pogled za mano v stilu "kje pa mislis, da bos dobil prosto sobo danes?" , mi ni dal slutit nic dobrega. Poiscem Best Western Inn, ker vem, da imajo tam brezplacen Wi-Fi internet, se vsedem na premocen plocnik in iz nahrbtnika privlecem svoj laptop. Po uri iskanja se moje slutnje uresnicijo. Bikerji so zasedli vse sobe v radiusu 80 milj od Daytone!!! Kaj zdaj? Noc je, verjetno bo se dezevalo...ampak ne, v tisto luknjo ne grem vec!
Grem jaz lepo do Daytone...tam bom "med svojimi", se bom ze znasel. :)

Za korajzo si po poti prepevam..........TO..!!!! :))))

In res, po slabi uri se ze zapeljem v Iron Horse Saloon, verjetno najbolj znani bikerski bar na svetu! :)
Ura je okoli polnoc, precej toplo je (okoli 25 stopinj), ne dezuje vec in dogajanje je na vrhuncu.
Mesto so za nekaj dni prevzeli motoristi in nepregledno dolge kolone motorjev vseh vrst in oblik se vijejo na vse strani. Prizorisc je ogromno in hrumenje motorjev pomesano z glazbo doni po celem mestu....i sire! :)

(VIDEO - Prihod v Daytono in Iron Horse Saloon...
...z znamenitim "Bridge of the Troubled Daughter"!!!) hahahha... :)

Ce ne bo druge, ostanem do jutra kar tukaj in jutri, podnevi, bom ze kaj nasel...tukaj mi ze ne bo slabega. :)
Hmmm...saj je se kar slo. Pojedel sem tudi eno ogromno puranje bedro na zaru in si povrnil nekaj moci....dokler se niso zopet pojavile dezne kaplje, ki so zelo hitro zacele prazniti prizorisca. Rob, bradati decko iz notranjosti Floride, ki sem ga spoznal za sankom mi pove, da on spi v kampu nedalec stran in da zagotovo bi se se zame nasel kaksen plac...ok, Rob, ni greh probat! :)
In res...prijazna starejsa gospa, s tipicno juznjasko blond frizuro (ocitno lastnica kampa) mi pove, da na dezju me sigurno ne bojo pustili in ker je ze tri ura zjutraj, torej sobota, "en dan" pomeni, da lahko ostanem do nedelje! Ejjj...hvala, res prijazno!!! :)
Z Robom v trenutku postaviva moj sotor v karerega zmecem vse svoje stvari, pokrijem motor in greva na pivo....v kampu je bilo se vse v polnem teku! :)

(VIDEO - Kamp...nekaj po 3 zjutraj!!!) :)

Drugi dan sije lepo sonce in ko vstanem je bil moj sotor ze suh!!! :) Pocasi se odpravim na ogled razlicnih prizorisc, zapeljem se skozi Daytona Beach in ugibam, koliko motorjev je trenutno v mestu... 50.000? 100.000? 500.000??? Nimam pojma, kamor se obrnem, povsod vidim motorje...parkirane pred lokali, na prizoriscih, na crpalkah, na cestah...povsod sami motorji in hrumenje, ki ne utihne niti za trenutek.

Zvecer se selim iz zabave na zabavo in se cudim, kako dobro se znajo americani zabavati brez pretiranih kolicin alkohola. V bistvu cel vecer, v nepregledni mnozici bikerjev iz vseh koncev ZDA, nisem videl enega samega pijanega cloveka. In vsi se imajo neverjetno dobro. Pljuckajo svoj Bud Light, se zabavajo, so izjemno prijazni in vedno najdejo kak razlog za pogovor. Cez vecer sem se veckrat prikljucil kaksni skupini, se malo pohecal, popil pivo in sel naprej. Seveda sem vecer zopet zakljucil na biljardni mizi mojega kampa! :)

Ko se v nedeljo zbudim je bil kamp ze skorajda prazen. Super! To pomeni, da vecina ze danes odhaja in lahko si ze poiscem kaksno poceni sobo. Zadnjih 14 dni je bilo zame izjemno intenzivnih in priznati moram, da sem od vsega tega dogajanja ze malo utrujen in rabim nekaj dni zase, da si spocijem. Burger King je bil kot nalasc, da si ob kavici in dobri jabolcni piti poiscem in rezerviram kaksno posteljo. Ugoden motel najdem ze tri milje stran...na sami obali oceana.

V bistvu je to se en "milestone" na moji poti...od tu naprej proti vzhode ne gre vec. Prispel sem do Atlantika! :)

Namig dneva:

DON'T BE SHY!!! :)
Americani so izredno komunikativni in prijazni ljude, ki zelo radi pristopijo in so vedno pripravljeni na klepet.
Pa naj vam ne bo nerodno, ce vam anglescina ne gre najbolje z jezika, saj so vsega vajeni in so stavki tipa "Can you repeat that" tukaj nekaj povsem normalnega! ;)

(PREVOZENA POT)

(FOTKE)

21. 4. Drzave - Ples med oblaki

2007-10-22T13:24:00.000-07:00

Vremenska fronta ni kazala pretiranega zanimanja zame... :)
Sproti so se oblikovali novi in novi dezevni oblaki in fronta je prekrila ze cel centralno-vzhodni del zdruzenih drzav, od New Orleansa na jugu, pa vse do Minneapolisa na severu ZDA. Sonce, ki se je na trenutke prikazalo, mi je vendarle dajalo nekaj upanja in v polni bojni opremi (dezni kombinezon in zavarovana prtljaga) se odpravim proti Floridi. Eeejj...saj tole se kar gre! :)
Dezevne oblake sem videl ze od dalec. Pomkali so se zelo hitro in lahko sem videl, kje se je kak utrgal. Ce je kazalo slabo, sem se za minuto ustavil, pocakal in sel naprej. Misel, kako vozim slalom med oblaki, me je zabavala in vse skupaj je postajalo podobno nekaksni igri. :)

Premocene ceste in izderno visoke temperature (bilo je blizu 30 stopinj), je bilo ozracje neverjetno soparno. Pod svojim deznim kombinezonom sem se tako potil, da sem si na trenutke zazelel kaksne dobre plohe, ki bi me malo ohladila. Ne bo slo, tole bo treba sleci...ravno pomislim, da bi bil trenutek za kaksen postanek in evo...:

Mississippi - It's Like Coming Home

Super, tukaj se bom ustavil in slekel kombinezon. Mississippi ima licno urejen wellcome center, kjer popotnikom brezplacno ponudijo nekaj osvezilne pijace in zemljevide. No, med potjo sem se toliko spotil, da bom z veseljem sprejel kozarec vode..ali dva. :)
Ponovno svez in hvalezen juznjaski gostoljubnosti se skozi slikovito pokrajino popeljem naprej. Srecen, da se ne kuham vec, nadaljujem igro z oblaki in si mislim, kaksno sreco imam, da sem se vedno suh. Moji pogosti postanki pa terjajo tudi svojo ceno. Ce zamudim soboto v Daytoni (glavni vecer Biketoberfesta), bo ves moj trud zaman in ne morem si privoscit, da bi si to simpaticno drzavico bolje ogledal ali v njej celo prezivel dan ali dva. :(

Alabama - The Beautiful

Iz majhnega (vsaj kar se obale tice) Mississippija v se manjso Alabamo!
In spet zelo lepo urejen wellcome center z zemljevidi in drinkom. Hahahaha....simpaticna hostesa se mi najprej pohvali, da ima Alabama celih 60 milj obale!!!! :)))
V smehu ji povem, da me to spominja na mojo dezelo, ki se bohoti s celimi 25 miljami! :))
Seveda takoj debata od kod sem, kaj delam tukaj, kam sem namenjen in punca pohvali mojo anglescino....hahahaha, spet smeh, jaz sem njo namrec razumel vsako tretjo besedo in malo boljse je bilo sele, ko sem jo zaprosil, da naj ne "mumbla" toliko z mano!!!! :)))
S simpaticnimi juznjaki Alabame in njihovim pojocim naglasom bom zagotovo prezivel kaksen teden ali dva, a ne zdaj. Zdaj me namrec caka Daytona, Alabama pa je dovolj blizu, da se lahko hitro vrnem nazaj, ko se tako odlocim :)
Seveda je tistih 60 milj minilo se preden je izginil nasmeh iz mojih ust in ze me pozdravi zadnja od drzav, ki me se loci od vzhodne obale.... z Atlantikom. :)

Florida...The Sunshine State

Soncna dezela eno figo, oblaki vsepovsod! :)
Pozna se, da se nisem prevozil casovne tocke, kjer bom uro prestavil se za eno uro nazaj in zacenja se mraciti prej, kot sem to pricakoval. Odlocim se, da peljem naprej, ceprav je nocna voznja po tukajsnjih cestah izredno tvegano pocetje. Na lokalnih cestah je namrec polno raznoraznih zivali, hitre avtoceste pa so polne ostankov tovornjakarskih gum in izjemno tezko je biti dovolj previden.....in prve kaplje!!!! To mi bo za kazen! Se preden najdem primeren prostor za postanek se ze ulije kot iz skafa. To je v bistvu prvi dez na moji poti in ta me je ujel ravno v najslabsem trenutku! Brez rezervacije (ker nisem vedel kje me bo ujela noc) in v popolni temi!!! Wooow....pred sabo v trenutku nisem videl vec nicesar! Se tisto malo, kar sem videl skozi celado, je prekril dez na mojem, od dolge voznje precej zamascenem in umazanem vetrobranu! Takoj pomislim, da bi ta rec morala imeti brisalce! :)
Seveda sem lekcijo takoj razumel in pred mano se, po nekaj hudo napornih miljah, ze prikazejo lucke, ki postajajo vse bolj podobne reklamnemu napisu benzinskega servisa! :)
Hahaha...zgleda, da bom imel druzbo!!! :) Na servisu ze opazim dva motorja in dve premoceni pojavi, ki se skrivata pod streho. Za motorje zal ni mesta na suhem in ostanejo prepusceni dezju v nemilost. No, vsaj mi smo na suhem in tako nam zaenkrat ni hudega.

Druzbo mi dela starejsi par, vsak s svojim motorjem (normalno Harley) :) , prihaja iz Texasa in je ravno tako namenjen v Daytono....in ne mine 5 minut, ko se pojavi ze naslednji "premocenec"! Na koncu je bilo na dezju parkiranih 9 motorjev, 7 Harleyev, ena Gold-Windka in moj Vulcan...vsi v Daytono in vsi mokri kot cucki! :) Ko tako debatiramo...seveda o vremenu... :))).. in gledamo v nebo, mi moj Garmin pove, da nas od najblizje sobe locita le dve milji. No, dezju ni bilo videti konca in se vsi skupaj odlocimo, da se zapeljemo do tam....cena sobe? $80!!!
Ampak, kot to v sali nekdo pripomne, danes je to senkano!!! :)

Hmmm....pa sem jamral nad svojo sreco danes! Ko se, po dolgem in toplem namakanju v kadi, zleknem v posteljo in prizgem TV, da si pogledam vremensko napoved ugotovim, da je moje jamranje popolnoma odvec. V Pensacoli, ki sem jo na svoji poti danes preckal, je zjutraj divjal pravi pravcati tornado (jaz prizadetega obmocja sicer nisem videl)!!!
TV poroca o skodi, ki jo je pustil za sabo in poslusam razlicna pricevanja prestrtasenih ljudi. Ocitno je bilo res hudo. Drugi, manjsi tornado, ki ni povzrocil skode, se je oblikoval v Panama City-ju, kjer sem nameraval prespati, pa mi do tam ni uspelo priti. TV poroca, da je bil to res hud dan, saj se je na obmocju fronte oblikovalo, reci in pisi, kar 38 orkanov.....jaz pa sem....se igral slalom med oblaki!!! :)

(PREVOZENA POT)

(FOTKE)

___________________________________________

20. New Orleans - Rat's Hole

2007-10-15T18:36:00.001-07:00

New Orleans sem nasel tocno taksnega, kot sem ga pricakoval...ena velika stala. :)
In zacelo se je temu primerno. Komaj stegnem glavo v Francosko Cetrt, ze mi pristopi natakar: "kaj nisi ti iz hostla?". "Ja, seveda sem, pred kaksno uro sem prisel! :) Spomnem se tudi tvoje majice in sem te hotel ze tam vprasat kaj za en vrag je ta "Muffaletta" - v logotipu, ki ga nosis na hrbtu!" No, takoj mi razlozi, da mu je ime Tony, da tukaj dela in da zivi v hostlu, ker je to poceni. Predlaga mi, da namesto Muffalette raje pojem dober kroznik svezih zalivskih skampov.
Sounds good to me!!! :D

Da bova s Tonijem prijatelja sem videl ze potem, da me niti trenutka ni pustil brez pive v kozarcu. "Cez slabo uro koncam..pa ce nimas nobenih nacrtov greva lahko na pivo". Ja Tony, kot da mi ga tukaj manjka...hahahah.. :)
Skampi so bili izredno okusni in smesno poceni. Zvrhan kroznik ociscenih repkov je stal borih $6!!! :)
Priznati moram, da mi gre tole pisanje danes zelo tezko od rok. Dogajanje je zelo intenzivno in prevec je tega, kar bi rad povedal. S Tonijem se v hostel vrneva okoli 6 ure zjutraj in komaj sem cakal, da se zleknem v posteljo.

Naslednji dan se pozno popodne vrnem v na Bourbon St., najbolj znano ulico francoske cetrti, da si jo ogledam se v miru in ob dnevni svetlobi...vsaj taksen je bil plan... :)

(VIDEO - Na vhodu v Bourbon..!!!)

(VIDEO - Spirit of Bourbon Street) :)

...in evo, ze srecam Jennifer, ki se na kolesu pripelje mimo: "Kaj nisi ti s hostla?". Haahahahaha...ne, prosim, vceraj se je to vprasanje ...khmm...precej zavleklo.. :). Jennifer mi razlozi, da se me pac spomne iz hostla (jaz sem njo zdaj prvic videl..), da je iz Brooklyna, da jutri odhaja...in da gremo danes ob polnoci v lokalni bar, na "mustache party" za njeno slovo. Ok, jaz sem za! Tako ali tako se nisem imel priloznosti spoznati ostale ekipe iz hostla in ce bojo vsi tam...eeej, zakaj pa ne! :)
V baru je bilo zelo veselo. Vsi so se prikazali z "brki" taksnih in drugacnih oblik. Meni, ki vse zadeve ocitno nisem vzel dovolj resno, je Jennifer kar z lepilnim trakom pod nos prilepi drobno vejico, ki jo je odtrgala na bliznji zivi meji. Kako sem izgledal nimam pojma, po reakcijah ostalih pa vem, da prevec resno sigurno ne! :))) Sanja se mi ne, od kje so letele vse tiste pive. Bile so poceni, po $2 vsaka, in cel vecer nisem uspel priti na vrso, da bi tudi jaz castil eno rundo. Seveda sem, da se nebi prevec mucil, tisto vejico zamenjal s simpaticnimi "Zorro" brkici, ki mi jih je ena od punc narisala kar s svojim svincnikom za obrvi! :)

Ob poti nazaj proti hostlu smo opazovali zadnje ostanke hude katastofe, ki je pred dvema letoma tako hudo prizadela to mesto....

....zdaj moram zadevo prekinit, ker so se punce lotile rezljati buce za Halloween in mi zmankuje prostora na mizi...in baje bo tudi PUMPKIN PIE!!!! :)))) ....mljack.. :)

....to be continue! :)

Update....

"You can check out any time you like, but you can never leave"

Tako tole zgleda v New Orleansu!
Tudi ce bi hotel zapustiti tole mesto, mi vreme nega nikakor ni hotelo dovoliti. Fronta, ki se je oblikovala sredi Mehiskega Zaliva in se pomikala proti severo-vzhodu ZDA, je postajala vse vecja in tropski nalivi so se vrstili iz ure v uro. A tukajsnjim prebivalcem in obiskovalcem tega mesta je bilo za dez prav malo mar, njih na mesto vezejo cisto druge stvari. Dokler se v barih dobi pitcher (1.5 litra!!!) pive za borih $2, lahko dezuje kolikor hoce. :)

Follow the flow...Jazz Clubi, Blues, Rock..., za vsak okus se nekaj najde in noci so vedno prekratke.
Indian House (tako je ime hostlu, ceprav s hostli nima dosti veze..) je polna fantov in deklet, ki ostajajo tukaj mesec, dva..nekateri so tukaj ze leto dni in jim prav nic ne manjka. Ko zmanjka denarja, si poiscejo kaksno delo, delajo nekaj dni, da si naredijo nekaj zaloge in ze je tu nova runda zuranja v vedno veselem mestu..ni bad, kaj? :)
Izkusnja, ki sem jo tukaj dozivel, je bila neverjetna. Prostitutke, travestiti, cisto navadni "straight" folk.., vsi skupaj smo se nalivali s poceni pivom in se noro zabavali do zgodnjih jutranjih ur..iz dneva v dan...iz vecera v vecer..in ce v zivljenju nimas bolj pametnih nacrtov, enostavno ostanes tukaj. :)

No, meni se je pocasi zacelo muditi na Biketoberfest in hoces-noces sem se odlocil, da grem.
Pred odhodom sem si izmenjal se nekaj mail naslovov "from all across the country" - nikoli se ne ve, predvsem pa sem zadovoljen, da sem spoznal Saro (naredila je odlicno Pumpkin Pie - pito iz buc..). Sarah je iz San Francisca in siguren sem, da bova se kdaj skupaj obujala spomine na... poceni pivo!!! :)))

Namig dneva:
Pomislite na New Orleans, ko boste iskali nacin kako preziveti novo leto in bi si zeleli doziveti nekaj res novega. Glavni in skorajda edi strosek bo letalska karta, ki pa vseeno ne bo stala vec, kot kaksen skromnejsi paket v domacih toplicah.....a bodite pripravljeni na vse! ;)

(FOTKE)

________________________________________

19. Orange - se vedno .....Texas

2007-10-14T10:11:00.000-07:00

I just can't find the way out of here!!!! :)
Tako kot so se tiste naftne crpalke pojavile, tako so tudi izginile in tista neskoncna bombazna polja so zamenjali nasadi .... sladkornega trsa!!!! :) Tako je! Ce na trenutke ne bi ugledal kasne manjse farme, pred katero so se pasli konji in vseh tistih texaskih zastav, ki jih ponosni prebivalci te drzave obesajo na vsa mogoca in nemogoca mesta, bi si res mislil, da sem ze v Louisiani. Amak ocitno je bil to res znak, da se nahajam ze v globokem jugu Zdruzenih Drzav. Ocitno je bil ravno pravi cas za "trgatev" in na poti so me stalno spremjali ogromni tovornjaki polni nepredelane sladke vsebine.

Ker semi ni mudilo (posteljo v New Orleansu sem imel rezervirano sele za naslednji dan..), sem si res vzel cas in pot me popelje skozi simpaticne juznjaske vasice. Ljudje so tukaj neverjetno prijazni in zelo radi pokramljajo s tujci. Da sem iz Slovenije tukaj ne razlagam vec nikomur, nima smisla, pa tudi cisto dovolj jim je ce povem, da sem iz Evrope. Jp, to je res zelo dalec stran... :)
Proti veceru se pripeljem do mesteca imenovanega Orange, ki lezi tik ob meji z Louisiano in do New Orleansa me loci se kaksnih 250 milj . Odlocim se, da bo za danes dovolj in poiscem poceni motel. Naj ti bo, Texas, se ena noc!!! :)

LOUISIANA
Meja je bila res "tik za vogalom". Vulkancka komaj dobro spravim do pete prestave, ko ze zagledam pozdravno tablo:

Neverjetno je, kako so mesteca v trenutku spemenila svojo podobo. Postala so bolj pisana, nekako bolj vesela in v zraku je bilo res ze cutit tisti pravi juznjaki duh. Vrhovi dreves, ki jih srecam ob poti pricajo o tem, da so prezivela ze marsikkaj hudega. Zdaj je tukaj sicer se vedno sezona orkanov in cisto lahko se zgodi, da se znajdem sredi kaksnega tudi sam, a ce ne bo potrebe, z motorjem sigurno ne bom sam rinil v nesreco in bom budno spremljal vremensko napoved. ;)

V bistvu se je moja predstava o bombaznih poljih in sladkornem trsu izkazala za zelo napacno. Obdelane povrsine zamenjajo gozdovi goste rasti in ob cesti je vse vec povozenih zivali....pa to niso samo gozdovi, to ugotovim sele kasneje!!! V bistvu so to ogromna, z drevesi prekrita mocvirja...v katerih vse miga in mrgoli!!!! :))) Zal sem bil pozen, da bi ob cesti posnel napis ki je opozarjal, da nikar ne zapuscajte ceste..."WARNING - alligators have been sighted!!!" :)

(video) :)

Ker je bila pot relativno kratka, ze precej zgodaj prispem v New Orleans...

Namig dneva:
Na poti po Texasu sem nekaj casa "prakticiral" DOVOLJENO voznjo brez celade (bilo je izredno vroce...in se mi nikamor ni mudilo..).
Tega nikakor ne razumite kot nasvet!!!! :)

Hotel sem le povedat, da se predpisi tukaj locijo od drzave do drzave in dobro je vedeti, kje se kaj lahko in cesar se ne sme poceti na cesti.
Tukaj so zbrani predpisi, kar se voznje motorja tice:

PREDPISI - Klikni in izberi drzavo!

(prevozena pot - 1)
(prevozena pot - 2)

(FOTKE)

_________________________________________

18. Dallas - Don't Mess With TEXAS

2007-10-11T21:43:00.000-07:00

(obvezna povecava fotke!!!) :)

Seveda sem se zjutraj najprej spomnil, da moram poskrbeti za svojega vulkancka in resiti problem z razpadajocim filtrom.. Home Depot, kot nekaksen nas OBI, sem ob poti opazil ze prejsnji dan in preprican sem bil, da bo problem v nekaj minutah resen... in bi res bil, ce bi bil to OBI!!!
Na oko sem ocenil, da rabim osmico, dolzina ni tako pomembna, oblika glave pa je sploh cista formalnost....in ze drzim v roki resitev vredno bednih 8 centov. Seveda mi je na blagajni nekoliko nerodno in se pohecam, da so mi vesoljcki ponoci ukradli tocno tak vijak.
Evo, samo se privijem pokrov filtra in lahko grem...hmm..ne gre, pri drugem navoju se ustavi!!!!
Joooj, Vulcan ima metrske navoje!!! Kje bom pa to zdaj nasel??? Vrnem se v trgovino, brskam po policah in drzim pesti! Yesss.... tukaj so... licno zapakirani vijaki z metrskim navojem!!! Tistih 8 centov v hipu postane $1.2, a kaj bi to.... z novim vijakcem se enkrat obiscem prijazno blagajnicarko. "Aliens again?" se mi nasmehne, ko me vidi prihajati z novim vijakom v roki. V smehu ji razlozim, da edini "Alien" tukaj, ravnokar zapusca mesto...samo vijak mora se priviti!!! :)
Vijak zdaj pase kot ulit, za vsak slucaj ga se prelepim s kosom lepilnega traku...in grem.

Vesoljcke pustim za sabo in ze po nekaj prevozenih miljah zagledam tale prizor:

Ah, vidi se, da se blizam meji s Texasom!!!! hahahaha... :)
No, tako lahko vseeno ne bo slo! V Texasu je vse ogromno in tudi ot do tja ne sme biti kratka!!! ;)
Koncno!

Pokrajina postaja vedno bolj zelena, med naftnimi crpalkami se pase vedno vec krav in konjev...hmmmm...bombaz!!!

Mislil sem, da bom na bombaz naletel dosti juzneje, v kaksni Louisiani, pa vendar... Krave in konje vcasih zamenjajo neskoncno velika polja bombaznih puheljcev, iz katerih se vedno, kot kaksna pticja strasila, strlijo nestete crpalke, ki v pocasnem a neutrudnem ritmu zemlji kradejo crno zlato.

Texas je res ogromen!!!

Crpalke, bombazna polja, konji, krave, crpalke, bombaz, krave, crpalke.....vse to se ponavlja v nedogled in seze dokler seze oko. Vcasih me pot popelje skozi kaksno manjse naselje...

....potem pa se zgodba zopet ponovi. Ko sem ze mislil, da tega ne bo nikoli konec, zacne pokrajina pocasi spreminjati svojo podobo. Pojavljajati se zacenjao gricki, cesta zacenja dobivati ovinke..najprej levega, potem se desnega....in, eeeej...crpalke se zacenjajo umikati ogromnim vetrnicam. Tisoci in tisoci vetrnic za pridobivanje el. energije me spremljajo skoraj dobro uro. Gricev je vse vec, vse vecji so in vedno vec je tudi dreves. Naselja so vse gostejsa in obcutek imam, kot da se peljem skozi predmestje kaksnega velikega mesta...ogromnega mesta, mesta pa noce in noce biti!

Ampak kaj je zdaj to??? Ura je sele 4 in sonce ze bezi za obzorje???? Joooj, v trenutku se spomnem, kako sem se vceraj pojamral nad kratkimi dnevi!!!! Prav sram me je, a proti vzhodu sem prevozil ze toliko poti, da sem preckal ze dva casovna pasova in na to sploh nisem pomislil... :)

Jutri nimam pojma kaj (in kam) bom. V New Orleansu sem rezerviral Hostel sele za soboto.

Namig dneva:
Danes me je ujela noc, kar na avtocestah Dallasa ni najbolj prijetna zadeva. Na sreco sem si ze vceraj, preko interneta, tukaj rezerviral poceni motel. V motelu sem nasel mehisko "All You Can Eat" restavracijo, kjer sem do sitega najedel za borih $4,99 "vstopnine".

(Prevozena pot)

_________________________________________

17. Roswell - V znamenju Marsovcev

2007-10-10T22:53:00.000-07:00

Skoraj neverjetno je, kako se mi tale pot nekako tematsko pokriva. Zjutraj sem se pocutil tako dobro, kot ze dolgo ne in komaj sem cakal, da se vsedem na motor. Pred menoj je bila dolga pot cez neskoncne savane New Mexica in mocno sem si ze zelel nekaj prave voznje.
Prvi znak, da se bomo danes zabavali z vesoljcki je bil tale napis:

Zal je bilo 6 milj iz poti zame tisti trenutek prevec in sem se odlocil, da si zadevo raje ogledam kasneje tukaj.

Ampak res, ko se takole vozis skozi planjave in pred seboj ure in ure buljis v tocko, do katere se ne pripeljes nikoli, domislija dela in nic vec se ne cudim, da vidis Marsovce ze na vsakem oblaku. Roswell je mestece (v bistvu sem bil presenecen kako je veliko), ki ga obdaja en ogromen, raven, prazen NIC! V njem naj bi seleta 1947 zrusil Neznani Leteci Predmet in zgodba naj bi bila pometena pod preprogo vse do poznih '70-tih let, ko naj bi jo zopet prvekli na plano in takrat se je zacelo. Zdaj se v mesto valijo trume turistov, ki s teleskopi opazujejo zvezdnato nebo.

(ogromne antene "prisluskujejo" vesolju....vec v "fotkah"!!!)

Hoteli so zasedeni in vse je v znamenju "zelenih mozicljev". :) Lahko si omislite UFO sladoled, pizzo ali pa UFO hamburger. Predvidevam, da je legenda o marsovckih bistveno pripomogla k razvoju mesta, a kdo bi to tem ljudem zameril. Kaj bi lahko sploh drugega tukaj poceli??? :)

No, in kot se za vsako zdravo Znanstveno Fantastiko spodobi.......mi nekje sredi tistega velikega nica, ko komajkdaj mimo pripelje kaksen avto, .... kar naenkrat odpove moj vulkancek!!!! Evo ti Marsovce!! :)

Ma neee...(na sreco) nic hudega! Ceprav je motor odlicno balansiran in vibracij skorajda ne cutim, mi naenkrat odpade pokrov zracnega filtra. Pokrov je bil pritrjen z vijakom in ocitno je bilo vibracij vseeno dovolj, da se je vijak odlocil iti svojo pot. No, po kratkem pregledu motorja, kje bi lahko odvil kaksen "rezervni" vijak in ga zadolzil za pomembnejse delo, se vseeno odlocim, da pokrov kar z lepilnim trakom zalepim nazaj na njegovo mesto. Za nekaj casa bo....(upam..).

Dnevi so tukaj ze prekleto kratki. Ob 6.30 je ze tema kot v rogu in casa za ogled mesta mi je danes zal zmanjkalo. No, pred mano je lahko se dolga noc....hahahaha... :)

Namig dneva:
Voznja po puscavi si zasluzi posebno pozornost. Med crpalkami je lahko tudi 100 milj (160 km) in na pustih cestah lahko mine ura, preden mimo vas zapelje kaksen avto (pa se ta se verjetno ne bo ustavil cudnemu tipu sredi puscave....)

(Prevozena pot)

(FOTKE)

___________________________________________

16. Grand Canyon - Med Navajo indijanci

2007-10-10T21:15:00.000-07:00

Ko se mi po deskoncno dolgi in ravni cesti, ki me je skoz borov gozd peljala proti Grand Canyonu odpre tale prizor,...

...ne morem verjeti svojim ocem. Velicastnost ogromne luknje, ki se odpre pred tvojimi ocmi se enostavno ne da opisati z besedami in kaksno fotografijo. Slikovita pokrajina, ta cudovita igra narave je nekaj, kar bi z lahkoto pripisal kakemu drugamu planetu videnemu v kaksnem SF filmu. Moj nacrtovani enourni postanek se je nehote zavlekel v obcudovanje soncnega zahoda nad pisanimi strminami, ki jih je skozi milijone let na tem mestu oblikovala mogocna reka Colorado.

Mogoce pod vtisom videnega, mogoce pa....kdo bi vedel, pa dogajanje ki sledi, na trenutke vedno bolj spominja na pavljico kot na resnicen svet:

Ker me je ujela tema, se odlocim prespati v bliznjem, skromno opremljenem Drzavnem Parku. Nocne temperature se na tej visini gibljejo koli nicle in res mi ni bilo do tega, da bi se ponoci peljal naprej. Nebo je bilo brez lune, a so zvezde na njemu tako mocno zarele, da za postavljanje sotora sploh nisem potreboval dodatne svetlobe. Toliko zvezd na nebu v zivljenju se nisem videl. Cudovit trenutek, ki ga je dopolnjevalo tuljenje kojotov v daljavi zmoti sum... Samo kaksnih 15m stran opazim ogromnega srnjaka, kako mirno opazuje "vsiljivca". Njegovo ogromno rogovje se mije zdelo tako blizu, da bi lahko zgrabil zanje in srnjak mi je dal vedeti, da je vajen ljudi in da mu se nikoli niso naredili nic slabega. Zajcev, ki sem jih tudi opazil v blizini, sem na tak nacin ze vajen videvat in so mi s tistimi belimi repki ze veckrat delali druzbo, ampak srnjak je bil res nekaj drugega...
Ko sem se koncno spomnil, da bi ta nepozaben prizor lahko ujel na fotoaparat, je srnjak, tako kot je prisel, izginil v sencah dreves.

Preden sem zaspal, sem se nekajkrat ob sotoru zaslisal tlesk parkljev in poskakovanje majnih, simpaticnih, belorepih zajkcov...

...okoi tretje ure zjutraj se zbudim. Premrazen do kosti, se tresem in z neko cudno bolecino v predelu ledvic. Res je zunaj nicla, a zavit v spalno vreco in oblecen v trenerko mi nebi smelo biti hudega. Na sebe spravim se nekaj oblacil a se tresenje ne preneha. Pomislim na kaksen cuden prepih, ki ga od premrazenosti ne zaznavam in oblecem se dezni kombinizon... nic!!! Zadnje na kar pomislim je, da slecem svojega vulkancka in se tako zapakiran v dezni kombinizon in spalno vreco, pokrijem se z njegovo cerado... Od utrujenosti me nekako premaga spanec, zebe malo manj, a se okoli 6 ure vseeno zbudim premrazen do kosti. Tista bolecina se je s predela ledvic preselila na celo obmocje trebuha in je postajala neznosna. A kaj bom tukaj? Sredi te divjine si ne morem pomagati na noben nacin in situacija je postajala vsebolj resna.

Rabim sobo, in to cim prej!!!!

Pospravljanje taborne opreme je bilo izredno naporno. Ze po 30 sekundah me premaga utrujenost in bolecina...morem se usesti...pa zopet pospravljam kaksnih 30 sekund....ne gre, blaznemu naporu se pridruzi se vrtoglavica in slabost...."daj, zdrzi se malo, potem se vsedes na motor in odpeljes!", si ponavljam.....

...po kaksni uri mi koncno le uspe spraviti sotor in spalno vreco na motor. Pred mano je 85 milj do Flagstaffa a vseeno upam, da bom do kaksnega Motela prisel ze veliko prej.

Zepo prvi milji mi je jasno, da voznja ne bo nic manj naporna od pospravljanja opreme. Neznosna bolecina in slabost me spravljata v obup in bolj kot se trudim najti resitev, bolj mi je jasno, da sem tukaj sredi divjine sam in MORAM zdrzati do kaksnega naselja. Enostavno ne gre. Moram se ustaviti! Ko se ustravim ugotovim, da tako ni nic bolje....grem naprej...in to ponavljam na vsake 3 ali 4 milje, ker enostavno ne gre vec. Ob poti me spremlja cudovita pokrajina in dalec po stepi opazujem redko poseljene barake, v katerih zivijo Indijanci plemena Navajo. Ti indijanci podnevi v podobnih barakah ob cesti prodajajo Jerky, nekasno bizonje posuseno meso, a zdaj je se zgodaj in sploh se nisem srecal zive duse.
Ne gre vec...ob eni od teh "prodajaln" se od bolecine zleknem kar poleg motorja. Nisem imel vec niti toliko moci, da bi se zavlekel do trave. Tako lezim negiben kake pol ure, ko se z razpadajocim Fordom pripelje Indijanka srednjih let, ki ocitno na tem mestu prodaja svoj Jerky. Pristopi in razlozim ji, da enostavno ne morem vec in da zaenkrat rabim samo sobo, kamor se lahko zatecem. Ponudi se, da me odpelje do stare Trgovalne Postaje, ki je oddaljena kaksnih 10 milj in kjer imajo tudi nekaj sob.
Misel, da bom cez 10 milj naletel na sobo mi vlije nekaj moci in v izogib problemom (kam naj z motorjem???) se odlocim, da se vseeno odpeljem do tja z lastnimi mocmi. Zenica mi prijazno povabi, da si spocijem na razpadajocem stolu njene barake, ponudi mi malo vode in cez 10 min se ze odpravim na najdaljso pot svojega zivljenja. Moje prekladanje po motorju, ko sem znova in znova iskal manj bolec polozaj, me je za trenutek spomnilo na vragolije indijancev na njihovih konjih in na moja ustia zvabilo nasmeh...

...kljub neznosni bolecini, se s to mislijo cez nekaj minut pripeljem do postaje.

Ze med opravljanjem formalnosti zacutim, kako bolecina izginja....v sobi si s toplo vodo napolnim ogrmno kad in zaspim v njej.
Ko se zbudim ugotovim, da je bolecina povsem izginila in se preselim v posteljo kjer odspim se preostanek dneva.

Proti veceru si omislim obilno vecerjo v postaji. Postaja je v lasti indijancev plemena Navajo, ki so ze v preteklosti skrbeli za njo. Vcasih je bila to postaja, kjer so si Indijanci in belci izmenjevali razno blago, danes pa je to ena od turisticnih atrakcij Grand Canyona, kjer pripadniki plemena radovednim turistom prodajajo izdelke svoje obrti.

V restavraciji ponujajo tudi nekaj svojih tipicnih jedi, a ker se mi (zal) dan ni zdel primeren za ekserimentiranje, sem si raje omislil ogromen steak!

Ko tole pisem, je ura okoli 9PM in zaenkrat se pocutim vredu. Sem brez internetne povezave, in bom prispevek objavil takoj ko pridem do nje.
Ce se stanje ne spremeni na slabse, racunam zgodaj na pot....bomo videli, drzite pesti! ;)

Namig dneva:
Ne vem, kaj naj povem za danes...

Poslusajte svoje telo! ;)

(Prevozena pot)

(FOTKE)

____________________________________________

15. Las Vegas - Odhod

2007-10-08T08:40:00.000-07:00

To je moje zadnje oglasanje iz Vegasa, kjer sem prezivel nekaj najepsih dni v mojem zivljenju. Odlocil sem se, da vseeno odrinem proti Floridi in cez nekaj minut startam za Grand Canyon - smer: VZHOD. :)

....se nadaljuje.

Dopolnil 10.10.2007....

Las Vegas zapustim z mesanimi obcutki. Po eni strani sem srecen, da bom spet na poti, po drugi pa mi je zal zapustiti tako prijeten kraj. V tednu dni se je oblikovala neverjetno povezana skupina nekje 20 ljudi, zbranih iz vseh vetrov, v kateri smo se res neverjetno dobro ujeli. Skupaj smo obiskovali nocne klube (toliko v zivljenju se nisem preplesal..), hodili na keglanje, najeli ogromno limuzino za izlet po Stripu (v tej limuzini mi je fotoaparat padel direktno v kozarec s sampanjcem..), ali pa organizirali BBQ partyje na nasem bazenu. Preprican sem, da bomo z vecino se dogo ostali prijatelji in da se bomo se srecali na kaksnem koncu sveta.
Pot me je najprej peljala mimo Best Buya, kjer sem si omislil novi fotoaparat (stari "kopanja" v sampanjcu ni prezivel...), nato pa cez znameniti Hoover Dam v Arizono, proti Grand Canyonu..

Po poti sem zopet nekajkrat preckal svojo "staro znanko", nekaj casa pa sem tudi prevozil po njej...

Namig dneva:

USA HOSTELS Las Vegas

(Prevozena pot)

(Fotke)

__________________________________________

14. Las Vegas - Mesto grehov

2007-10-03T11:43:00.000-07:00

Dobrodosli v oktobru! :)
Za mano so 4 nepozabni dnevi in toliko tega se je zgodilo, da bom vse skupaj malo tezko opisal.
V nedeljo sem najprej obiskal Bikerje, oziroma tisto, kar je od prireditve se ostalo, ker se je v nedeljo zakljucevala in sem jo ujel za rep... Zacelo se je na prizoriscu razstavljalcev, kjer so bile cel teden tudi razlicne prireditve. No, se ve, meni je bilo najbolj zal, da sem zamudil Bikini Contest! :D

Zvecer se je dogajanje preselilo na Strip in se v igralnicah in lokalih nadaljevalo v Las Vegaskem stilu pozno v noc. Clovek se kar nahodi skozi vse te hotele in obisk "zajcic" s free drinkom je tukaj obvezni del sporta! :)

"zajcica" :)

Moj nacrt je bil, da si rezerviram hostel za vikend, v ponedeljek pa, prekticno za isti denar, poiscem sobo v kaksnem udobnem hotelu..., ampak tako je z nacrti, se najbolje je biti brez njih! :)
Vsega tistega blisca mi je bilo v dveh dneh dovolj in ugotovil sem, da mi v hostlu v bistvu sploh nic ne manjka. Vulkancek je pod kljucem, tu je bazen, jakuzzi, free kava, free palacinke... in ogromno dobre druzbe. Svoje bivanje sem podaljsal do srede, toliko, da e odlocim kam naprej in takrat se je zacelo....:

David, simpaticni temnopolti "fantina" (ga je za ena dva metra in pol..hahaha..), manager hostla, nam je zvecer na bazen prinesel dve fasi Tquile, sol in poln pladenj narezanih limet. Odlicna atmosfera (na bazenu skozi, noc in dan sopa muzika..), free drink in dobra druzba je nevarna mesanica!!! :)

I kad krene, krene...tukaj se nas je zbralo kaksnih 20 (iz vseh vetrov, le americanov ni, saj je pogoj za rezervacijo mednarodni potni list..) in tekila je iz tistih dveh flas hitro "hlapela". :)
Ampak ko je zur je zur...in tako nankrat od nekje na mizo prileti galonska (4 litri) plastenka drinka... Po barvi..pa tudi po kolicini, sem najprej sklepal, da je plastenki vino. Kaksna napaka!!!! Sele ko sem si natocil skoraj poln kozarec sem preseneceno ugotovil, da se tekila-party nadaljuje!!! :D
Mislim, ejj... ta zadeva useka ko se sam ne ves kdaj! Se danes ne vem, kako (in kdaj) sem se znasel v svoji sobi...

Normalno, da sem vceraj cel dan prelezal ob bazencku! :)
Ker se poznam in vem, da to ni ravno ena mojih boljsih lastnosti, sem preseneceno ugotovil, da sem si od prejsnega vecera zapomnil vecino imen (mogoce je to kaksen stranski ucinek tekile..hehehe..) ali pa vsaj drzavo svojih tukajsnjih kompanjonov.

Max je iz Argentine in ravno tako kot jaz motor, si je on v San Franciscu kupil kombi in zdaj klati okoli. David (ja, se en David) je iz Brazilije in se je Maxu pridruzil na delu poti, a on bi rad ostal v USA in isce, kje bi se ustalil. Mell je iz Avstralije, potuje sama in je ravno prisla s Floride. Tetovirana po celem telesu (v zelo zivih barvah) in zgleda kot kaksen kanarincek.. :).

Criss je v hostlu lokalni playboy, Anglez, ki se jutri z avtobusom odpravlja v Los Angeles... Pa simpaticni nemski parcek, Elisabeth in.. in..ok, ni vazno.. :).
Alexandra in Jane sta Irki, ki si svoje bivanje v hostlu odplacata z dvema uricama dela na dan.... popotniki vseh starosti (francoski par, ki odlicno obvlada italijansko, ima po glavi preko 60 let..) in iz celega sveta, vsak s svojo zgodbo, se redno menjujejo in tako zgodbe prihajajo in odhajajo novim avanturan naproti. Presenecen sem, da dekleta vecinoma potujejo sama, medtem ko so fantje raje v skpinah (kar pa seveda ni pravilo).

Ko sem takole polezaval na bazencku sem pomislil, da bi lahko tudi sam kaj prispeval k temu enkratnemu vzdusju. Kot sem ze omenil, tukaj navezovanje stikov poteka izjemno hitro in v nekaj dneh smo se vsi skupaj ze zelo zblizali (jasno, da si mojega imena vecina ne zapomne in sem tako zacasno kar "Slovenia")... :)
...in sem se odlocil!
Z vulkanckomsem se zapeljal do bliznjega supermarketa in za ceno ene povprecne vecerje ($50) nabavil nekaj kil mesa, malo chipsa, kruha in 18 pack pive.... (....vulkancek je bil natovorjen kot en istrski tovar..) :)

V hostlu sem na oglasno desko nalepil listek "Tonight - Free BBQ pool-party" in to je bilo to!

Ma vragaje bilo to to! :)
Ko sva z Davidom pripravljala rostilj, iz ozadja zaslisim..."Sloveniaaa..", pogledam in vidim Alexo kako prihaja v spremstvu dveh mladenicev...."jesi li ti stvarno slovenac?" ...hahahahahahahaha....evo ih, braca balkanci!!!!!! :D
Mladen in Zoran sta Srba iz Nisa, ki sta nekaj mescev delala v restavraciji nekje globoko v Coloradu. Cez teden dni jima potece viza in sta se odlocila, da ta teden izkoristita za obisk Vegasa. Ne morem razlozit kako sta bila presenecena, da po dolgem casu zoet slisita nekoga tretjega, ki se z njima lahko pogovarja v srbscini.... :)
Vecer je bil enkraten. Vsi so se hoteli nekako oddolziti in naenkrat so vse naokoli lezali zabojcki pive...6pack, 12pack...vseh vrst.

Danes se jaz zopet zdravim na bazecku, bivanje sem podaljsal do petka, Max je natovoril svoj kombi in se z manjso skupino (Criss, David, Alexandra, Jane....) odpeljali na izlet do Grand Canyona....a braca srbi nisu se jos pojavili iz njihove sobe... hahahaha.. :)

Zvecer smo zmenjeni, da gremo na Strip v nek Country Bar, kjer bomo za vstopnino $15....lahko spraznili vse zaloge piva (All You Can Drink!!!). Baje imajo tudi bikini bull riding...hahaha. :) Kolikor sem uspel spoznati te svoje clane, .....danes z nami ne bojo kaj dosti zasluzili!!! ;)

Namig dneva:
Preseneceno opazam, da ima tole moje pisarjenje kar nekaj bralcev! :)
Na maile odgovarjam kolikor lahko in ce na kaksnega pozabim, se tukaj opravicujem.
Predlog, da naj na stran postavim se link na zemljevid o prevozeni poti je bil odlicen in sem ga z veseljem dodal.
Moj namen je predvsem deliti moje izkusnje z vsemi, ki bi si radi, mogoce nekje v prihodnosti, omislili podobno pot.
Kakorkoli, se naprej bom vesel vsake vase pobude (tudi kritike), kako bi tole zadevo lahko se izboljsal.

Matej :)

FOTKE

____________________________________________________

13. Death Valley - Pobeg iz mesta

2007-09-30T15:02:00.001-07:00

Pobeg iz mesta mi je uspel nepricakovano dobro. Ker je bila sobota (weekend) sem pricakoval, da se bom samo skozi LA prebijal celo jutro, pa ni bilo tako. Po presenetljivo praznih mestnih avtocestah sem se v dobri uri znasel skoraj sam na neskoncnih ravninah puscave Mojave, na poti proti Dolini Smrti...no, jaz nisem imel nic proti..! :)
What a ride!!!! Voznaja po puscavi je enkratno dozivetje! Obcutek svobode, ki ga dozivljas, ko drvis skozi tiste nepregledne ravnine obdane s pisanimi grici in kaktusi, mir, komaj kak kamper ali avto, ki pripelje mimo (pa se tega pol ure gledas, prej ko se pripelje do tebe...hahahaha..), vse to je nekaj, bom jaz tukaj tezko opisal.

Temperatura se je dvigala iz milje v miljo in ob tem sem pomislil, da bi kak mesec prej tezko prenesel tole avanturo. Death Valley je namrec najglobji, najbolj suh in najbolj vroc del severne Amerike (baje drugi najbolj vroc kraj na svetu...). Njen najnizji del, ki je v bistvu ogromna slana ploscad, se nahaja 86m pod morsko gladino in poletne temperature se gibljejo nekje tja do 50 stopinj celzija, najvisja izmerjena temperatura pa je bila celih 56.7 stopinj!!!
Tukaj ne prezivi prakticno nic! Ni ptic, ni mrcesa...skratka tezko najdes kaj, kar bi se premikalo in to ni turist!! :) No, vseeno je bila baje Death Valley dom indijancev plemena Timbisha celih 1.000 let (baje nekaj druzin se danes vztraja tam nekje..jaz jih nisem videl).
Pot skozi dolino je, za casa zlate mrzlice (1849...), bila najkrajsa pot iz vzhoda na zahod ZDA....oziroma obratno...nekoc sem si prebral, da je takrat tam galon vode (4 litre) stal celih $80!!!! No, toliko je takrat v New Yorku stala hisa in to so si lahko privoscili le tisti, ki so v "zlati dezeli-Kaliforniji" prisli do svoje zlate zile. Po tistih, ki so, v zelji po bogatstvu, sele potovali v smeri Kalifornije, pa je dolina verjeto....dobila ime!!! :)
Danes sem jo jaz, sicer pocez in ne podolgem, s pol litra vode na zalogi, prevozil v slabi urici! :) Pocez zato, ker sem hotel odkriti se ta del in si ogledati se prvi Ghost Town na tej poti, ki pa se jih, predvsem v Arizoni, verjetno ne bo manjkalo.

Po poti sem se za nekaj casa veckra priduzil (ali pa oni meni..) kaksni vecji ali manjsi skupini motorjev in tako presenetljivo hitro, okoli 5 ure, prispel v mesto luci, Las Vegas! :)

Da bi ceneje prezivel weekend (seveda, zaradi Bikers Weeka so cene hotelov zopet poskocile....sicer ne toliko, kot v Renu, pa vendar...) sem se nastanil v simpaticnem Hostlu, ki je od Strip-a (glavne ulice v mestu, centera dogajanja) odaljen le nekaj sto metrov!!! Tukaj imam brezplacno bazencek, jakuzzi, varovan parking in dobro druzbo... vse za $20/noc. Kaj bi si se lahko zelel v zivljenju!!! :)
Aha..vem kaj!!! Po celem dnevu si zasluzim eno dobro papico, kar pa v Vegasu, raju za "All You Can Eat" restavracije, res ne bo problem! Za $12.99 sem se zopet najedel do nezavesti. ...hahaha... :D
Zaradi trenutka nepazljivosti (tukaj te oberejo dokler reces keks...) so mi v Caesars Palace casinoju, za dvig gotovine na bankomatu, pobrali celih $4 provizije!!!! Za kazen sem se po vecerji vrnil tja, v poker avtomat vstavil $1 in preden sem ga zaigral, od prijaznih "zajcic" dobil ze 4 margerite.... in tako smo si bili kvit!!! :)

Namig dneva:

Skupinska voznja

Voznja v skupini je zaradi razlicnih zelja lahko naporna in, zaradi morebitne neizkusenosti ostalih udelezencev (mogoce neizkusenih ali pa lahkomiselnih..), kdaj lahko tudi nevarna.
Ko se vozimo v skupini je najbolje, da so manj izkuseni vozniki na celu skupine. Kljub temu pa naj bo na samem celu najizkusenejsi voznik, ki bo diktiral tempo in ga prilagajal skupini za sabo.

Voznja v formaciji:
Voznja v formaciji je najbolj varen nacin voznje, ko se skupina pelje po avtocesti ali pa po na manj zahtevnih delih lokalnih cesth (je tudi lepa za oko in daje vtis urejenosti skupine, se posebaj ce je v skupini vec motorjev). Formacija izgleda tako, da se vodja postavi la levo stran pasu, tisti za njim na desno, pa spet za njim na levo....itd. Taka skupina lahko ostane strnjena in kljub temu ohrani varnostno razdaljo. Vodja naj skupino z rokami opozarja na na morebitne nevarnosti na cesti in na sam rezim voznje.

Voznja v koloni:
Za ovinkaste in bolj zahtevne ceste voznja v formaciji ni primerna. Takrat se skupina postavi v kolono po ena in s tem vsak voznik pridobi vec sirine cestisca za varno speljevanje ovinkov.

Prehitevanje:
V gostem prometu, ko se pogosto odlocamo za prehitevanje, nikar ne vztrajajte na ohranjanju (pre)velike skupine, se boste ze dobili kasneje. Takrat je najbolje, da se vecja skupina razbije na vec manjsih...po najvec 4 motorje.

ZELO VAZNO:
Strnjene kolone vozil ne nikoli prehitevamo v skupini!!! Naenkrat naj prehitevata NAJVEC dva motorja, ker se nikoli ne ve, ce bo spredaj prostora za vse dovolj! Ce pa prehitevata dva skupaj, naj se prvi, po zakljucenem prehitevanju, obvezno postavi na desno stran vozisca in na levi strani pusti prostor kolegu, ki prihaja za njim. :)

(Prevozena pot)

(FOTKE)

___________________________________________

12. Los Angeles

2007-09-28T22:23:00.000-07:00

Kaj naj recem, en dan v LA-ju je dooosti premalo za vse stvari, ki ti jih ponuja. Danes sem se vozil po mestu in mimogrede natvozil 100 milj, brez da bi se tega sploh zavedal. Hollywood Boulevard s famoznim "zvezdnatim" plocnikom (Walk of Fame), pa Sunset in njegova Roxy Bar (ja, tocno tisti o katerem prepeva Vasco Rossi) in Rainbow (kjer se danes srecas clane iz '80, ki sedijo za isto mizo in pijejo isto pivo...v isti frizuri). Obiskal sem tudi Santa Monico, vendar Pamele ni bilo od nikoder...hahahaha (to me malo ze spominja na Borata!!!). :D

Zdaj pa tole presenecenje; Lepo se peljem po Santa Monica blvd in zopet zagledam znani znak:

No, ocitno mi je tole usojeno!!! :D
Da se je 66-ka koncala v LA-ju sem vedel ze prej, a to je bilo tudi vse. No, zdaj vem, da je "Route 66" danes Santa Monica blvd (Hwy 2), ki na pol preseka LA in se konca v stiku s Pacifikom na famozi Santa Monica Beach (Baywatch!!!). :)

Jutri startam za Vegas in, kot da to ni dovolj, sem se odlocil, da zapeljem se cez Death Valley. Vse skupaj mi bo tako naneslo enih 450 milj in upan, da me bo soba v Vegasu se cakala!!! :)

Moji "sostanovalki", Anglezinji, sta me vzeli ze sa svojega. Nekako se ne znajdeta prevec in se cel dan drzita Hostla, zato smo danes skupaj srfali po mojem laptopu, kjer sem jima na zemljevidu pokazal, da sta v bistvu v centru samega dogajanja...obvezno pa sem jima priporocal tudi obisk Universal studijev, ki so od tukaj oddaljeni kaksnih 6 milj. Hec je bil, ko sem jima rekel, da je malo nerodno tako...brez avta...in da jima priporocam, da si nekaj najameta. No, punca mi je hitro razlozila, da so "tukaj malo nori in vsi vozijo po NAPACNI strani"!!! hahahahahahaha.. :)

Danes so fantje v Hostlu priredili majhen zur.

Drink je zastonj, tam je sod piva in ko voli nek izvoli, nekaj pa je tudi vincka.... mislim res, ce vas kdaj zanese v LA in boste iskali poceni in dobro prenocisce v samem centru Hollywooda, ne izgubite tega naslova:

(in tukaj smo ze pri...)

Namig dneva:
http://www.orbithotel.com

(FOTKE)

__________________________________________

11. California Hwy 1 - South

2007-09-27T23:52:00.000-07:00

Meglena Enka!
Nad Enko se je z morja megla dvigala s tako hitrostjo, da je vse skupaj izglealo, kot da se je vnel Pacifiski ocean (nekaj tega dogajanja sem posksal ualujeti na fotografijah)

in tudi temperature so bile temu primerne. Na trenutke sem se kuhal v svoji usnjeni jakni (na soncu je bilo blizu 30), ko pa sem zapeljal v megleni oblak, sem se znasel sredi zime in so mi, rokavicam navkljub, v trenutku otrpnili prsti. :)
Ampak to pa je bilo nekaj. Dozivetja, ki si jih na tej cesti delezen, so res enkratna. Kar naprej sem se ustavljal in hotel poslikati vse, kar se mi je pokazalo za ovinkom. Kasneje sem, ker sem videl, da tako ne bom prisel dalec, nekj fotk posnel kar med voznjo....in ves cas sem zraven razmisljal: kako sploh lahko taksno dozivetje spravis v fotoaparat? Ne gre, fantje, te stvari je treba enostavno dozivet in pika! Ce bi bilo tako enostavno, bi si lahko od doma na internetu ogledovali vse skrite koticke tega sveta in nikoli nam nebi bilo treba premakniti svoje riti nikamor! :)))
California 1 je stara, a presenetjivo dobro ohranjena cesta, ki se vije skoraj ob celi zahodni obali ZDA. Cesta je dinamicna (od ostrih zavojev, do nepreglednih ravnic...) in izredno atraktivna za oko. Obala je v glavnem nenaseljena in obcutek, kako se sredi Kalifornije znajdes sredi nestetih nedostopnih plaz, kamor skoraj se ni stopila cloveska noga in na katerih leno polezavajo morski levi, tjulni, pelikani..., no, ta obcutek je neverjeten. Na trenutke pomislis, da si se znasel sredi snemanja kaksnega filma. :)

(galebi, pelikani in v ozadju kolonija tjulnov....klik na fotko za povecavo!) :)

V svoji prvi etapi sem se na enki iz San Fransisca odpravil na sever in ze tam omenil, da na njej v glavnem srecas turiste-popotnike in tukaj se zgodba ponovi; "domacini" na tej cesti enostavno nimajo kaj poceti. Za tranzit se raje posluzujejo krajse in hitrejse superceste Hwy 5 (ali pa letal), za dnevne izlete pa je Enka enostavno predolga.

Zaradi nestetih postankov sem v Los Angeles prisel ze v mraku. LA je ogromno mesto z zelo slabo urejenim javnim prevozom in je lastno pevozno sredstvo se skoraj edini nacin, da se kam pride. Obcutek, ko se iz tiste nepregledne divjine pripeljes v tole stalo, ki jo imajo tukaj na mestnih avtocestah je neopisljiv. Ampak to je Amerika, dezela ekstremov, ki te preseneti na vsakem koraku.. in zato mi je tudi tako vsec. Voznja po avtocesti se najbolj spominja na tisto voznjo po Trstu. Vsej gneci navkljub pa je promet izredno dinamicen in, za tiste pogoje, zelo hiter. Po tistih 6-8 pasovivih, ki smo jih imeli na razpolago smo, drug za drugim in drug ob drugemu, svigali s konstantno hitrostjo 70m/h (12okm/h) in promet je potekal brezhibno.
Hostel sem nasel v samem centru Hollywooda in po zacetnem zapletu (niso nasli moje rezervacije..), sem se ze tusiral v svoji (nasi) sobi. Pisana druscina popotnikov, ki jih srecas na teh mestih ima nek poseben car. Ker smo vsi tujci, popotniki,...poteka navezovanje stikov izjemno hitro. Jaz sem pristal v sobi Izraelcem (prepotoval je ze juzno ameriko in zdaj se odpravlja proti domu...), Japoncem (ok, s temi res ni lahko navezovati stikov, so res malo smotani... :) ) in dvema Anglezinjama, ki sta dan pred mano ravno tako pripotovali iz San Francisca.

Po vseh tistih kravah, ki jem jih sreceval po poti..... sem si (za $12!!!!!) v bliznji argentinski restavraciji za vecerjo privoscil pravi argentinski Agnus Steak!!!! :)

Nekaj malega o motorju:
Zdaj, ko sem z vulkanckom prevozil ze 2.000km in sva ze prijatelja lahko napisem kaj vec o njem.
Kawasaki Vulcan Classic 1.600, letnik 2004 je skoraj tisto, kar sem si izbral se doma ko sem brskal po oglasih (takrat je sicer bil v ozjem izboru Vulcan 900).

Hidravlicni ventili
Vbrizg goriva
Kardanski pogon
Vodno hlajenje
Hidravlicna sklopka
Dovolj moci
Dovolj avtonomije
in se kaj garancije...

so tiste lastnosti, ki sem jih iskal ob izbiri.

Vulkancek ima vse to in se vec. Najbolj mi je vsec njegova 5 prestava, ki je neskooooooncno, skoraj neverjetno dolga in je namenjena predvsem voznji po avtocestah za hitrosti, ki sovisje od 120km/h. To je tocno tista prestava, ki jo vsi pogresamo (tudi v avtomobilih..), ko podzavestno iscemo 6, ne? :) Avtomatski iskalnik nevtralne prestave je tudi cudovita stvar, venda imam obcutek, da mi vcasih pri speljevanju nagaja in se ga moram sa malo privadit (da prestavim v drugo brez tistega "staaak!", kar mi zaenkrat vedno ne uspe) :)
Tudi filtri so na dostopnem mestu (za razliko od Yamah, ko je treba sneti pol izpusnega sistema!!!) in mi vzdrzevanje motorja ne bo predstavljalo vecjih tezav niti na sami poti (s hidravlicnimi ventili, kardanom in vbrizgom goriva, bo tako od vzdrzevanja ostalo bolj malo...). :)
Dva diska spredaj in en disk zadaj mi, vsej njegovi tezi navkljub, omogocajo zanesljivo in lahkotno zaviranje pri vseh hitrostih in mi (vsaj na suhem...) dajejo zadosten obcutek varnosti.
Do sedaj sem ugotovil, da s 5 galoni (tank za gorivo je, po tehnicnih podatkih, 5,2 galona) prevozim malenkost cez 200 milj (to je 19 litrov za 360km), kar nanese 5.9 litra/100km!!!!!! :)
Ob tem moram opozoriti, da je vetrobran ogromen in vse prej kot aerodinamicen. Takole, po obcutku, mi vetrobran pobere kakih 5-10%. A kaj me briga, vulkancek ima moci dovolj in ga sploh ne cuti (zanimivo je, da na vulkancka sploh ne ganejo niti mocni vetrovi ali turbolenca, ko se na avtocesti zapeljes mimo tistih tovornjakarskih mrcin...).
Je pa voznja zame, ki se skrivam za vetrobranom zelo ugodna in mirna, tako da mi niti za trenutek ni bilo zal, da sem se odlocil za nakup.

Slabosti:
Diooo..kako pogresam stare, dobre, analogne stevce za gorivo!!!! :(
Ko moj digitalni stevec kaze se 2/3, mi ze zagori rezerva in prvic me je to skoraj drago stalo!!! Pojma nisem imel koliko bom lahko prevozil in sem se zanasal na stevec. Kljub temu, da se je obcasno ze prizigala lucka rezerve sem vozil naprej, saj mi je stevec kazal se 2/3 in nisem vedel, koliko goriva mi je Noelle pustila v motorju. No, pol se pa se clovek znajde sredi sume....in evo, ze zacutim cukanja....pa se.....pa se.... joooo, samo ne tukaj. Ne vem, verjetno mi je vulkancek hotel dati samo lekcijo in Garmin mi pokaze, da bom pumpo nasel cez dve milji...in se danes ne vem, kako sva pricukala do tja.
Ne bo se vec ponovilo, obljubim!!!! :)

Pa se nekaj...ugotovil sem, da nujno potrebujem (kako se rece temu po slovensko??), engine guards!!! Ne toliko zaradi motorja kot zaradi sebe....voznja po avtocesti lahko hitro postane dogocasna in vsak dodaten prostor, kamor lahko naslonim noge, bi bil zelo dobrodosel.... :)
..seveda pa tisti, ki si ga zelim, nis ravno tisti, ki je najcenejsi.... :(

Namig dneva:
Nekaj o davkih in napitninah.
Naj vas ne zavedejo cene, s katerimi so ponavadi oznaceni izdelki. V trgovinah, supermarketih, kioskih...kjerkoli, so cene napisane brez dodanega davka. No, tako se vsaj ve, koliko ob nakupu placate trgovcu, koliko pa cesarju!!! :)
Davek (od prometa) pa se razlikuje od mesta do mesta, saj so mesta sama pristojna za dolocitev davcne stopnje. San Francisco ima enega visjih (ce ne celo najvisjega) v ZDA in znasa 8.5%.
Naj omenim se to, da so storitve v Kaliforniji neobdavcene...davek 0%!!! :)
"Obvezne" so pa napitnine vedno, ko nekdo nekaj stori za vas. Tako boste natakarju v restavraciji pustili 15-20% od zneska racuna, natakarici v baru pa ponavadi $1 po rundi drinka.... ;)

Prevozena pot

FOTKE! :)

_________________________________________

10. Oakland - Dovolj mi je...

2007-09-26T22:16:00.000-07:00

...tega polezavanja tukaj!!!!

Mislim, res se ne morem prehvaliti gostoljubja, ki sem ga delezen pri Audrey in Ninotu, ampak...eeeej, dovolj je tega. Ne bom utrujal s tem, kaj vse sem pocel tukaj v teh nekaj dneh in res ne morem reci, da mi je bilo za vsaj trenutk dolgcas s tema dvema "clanoma" (druzinske zabave s prijatelji v cisto ameriskem stilu, pobiranje jabolk, pretakanje vina, lovljenje rakunckov po hisi....). Dejstvo je, da bi se tukaj lahko tako udomacil, da bi se me se tezko resli!
Whatever.... :)

Za jutri sem rezerviral tukaj, zdaj pa kakor vidim...., se bom pac moral malo potrudit, da bom ta "jutri" uspel sploh priti do tam na nacin, kot sem si to zamislil.

Dolgo sem sicer bil v dilemi, kaj sploh narediti:
od 27/9 do 30/9 je v Vegasu "Bikers Week", kjer pricakujejo preko 40.000 motorjev in mocno sem si zelel bit prisoten...(obljubljajo celo stalo, neko hard varijanto...). Zdaj pa imam na izbiro, ali picit direktno tja in cel dan umirat na tisti dolgocasni avtocesti (HWY 5), ali pa si vzeti nekaj vec casa, reskirat kaksen dan Vegasa in malo vec uzivati na sami poti.
Na koncu sem se vseenoodlocil za drugo varijanto (kaj pa?!), ceprav bo kilometrov skoraj se enkrtat vec...!
Vreme bo do nadalnjega super...torej, gremo v LA!!!! :)

Lepo pocasi po enki na jug (HWY 1 South).., v Los Angelesu imam pa zaenkrat rezervirano za dva dni (tokrat Hostel, za $20/noc).

Preprican sem, da bo naslednjic ogromno cudovitih fotk!!! :)

Namig dneva:
Spanje po Hostlih je poceni, pedvsem ce potujes sam (ker se placuje po osebi). Cene so nekje od $15 do $25 po osebi, ce se le sprijaznete s tem, da si boste sobo delili se s 4, 6, ali 8... sotrpini.
Ponavadi so narazpolago tudi varijante s privat sobo, a so lahko se drazje od kaksnega Hotela.
Ampak OK, mi rabimo zdaj sobo za prespat, parking za vulkancka in topel tus za osvezitev. To pa za ta denar dobim in jaz sem s tem zadovoljen. :)
Zal so Hostli na razpolago le v vecjih in razvitejsih krajih, tako da kampiranje (ceprav za isti denar ali celo drazje) se vedno ostaja dobrodosla alternativa!

Link, ki ga najraje uporabljam:
http://www.hostelhandbook.com/default.htm

___________________________________________

9. Oakland - Cas za trgatev

2007-09-23T21:45:00.000-07:00

Zadaj sem spet na varnem. Tisti pobeg preko Sierre Nevade ocitno ni prisel na misel samo meni. Na poti se nas je zbralo kar nekaj, ki smo ocitno gledali isto vremensko napoved in vsi po vrsti smo bili veseli, da smo ostali suhi! :)
No, ce po pravici povem, je bilo se dosti vec tistih, ki so vremensko luknjo izkoristili za odhod v nasprotno smer. Cez prelaz se je, iz kalifornije proti Renu, vila skoraj neprekinjena kolona motorjev in prav rad bi videl, kam se bo ves sta krom uspel zlozit.
Ogromna hotelska parkirisca, iz katerih so hotelirji ta vikend odstranili vse avtomobile in jih rezervirali samo motorje, so bila ze vecer pred mojim odhodom nabito polna. Mogoce pa bodo za tisto ceno, kolikor bodo tile fantje ta dan placali posteljo, vanjo lahko pripeljali se svojega konjicka, kdo ve... :)))

Ker se ne vem, koliko dni bom ostal v Bay Area, sem se zatekel k svojim dragim prijateljem Audrey in Ninotu, ki zivita v cudoviti hisi na oaklandskih gricih, s prekrasnim razgledom na zaliv in San Farancisco.
Da bi se jima oddolzil za gostoljubje, sem jima danes pripravil vecerjo - polnjene paprike s pire krompirjem in tako si je Audrey lahko vzela prost dan in se posvetila svoji frizuri, Nino pa je zadremal v svojem naslonjacu. :)
Ob vecerji smo spili kar nekaj kozarckov odlicnega domacega kalifornijskega vincka, ki ga je Nino s ponosom prinesel iz svoje klimatizirane kantine...

(prevozena pot)
_________________________________________

8. Reno - Street Vibrations 2007

2007-09-20T01:37:00.000-07:00

Zjutraj sta me cakala dva pomembna opravka. Poiskati sem moral kaksno pralnico, ker se mi je nabralo ze kar nekaj strac, potem pa sem se moral odlocit kako naprej, ker jutri ostanem brez strehe nad glavo. Prvi del je bil dokaj enostaven, saj se je pralnica nahajala le dve ulici naprej in sem zadevo imel v dobri urici urejeno. Druga pa....uf...moj strah se je uresnicil in za ponoci so napovedali sneg na prelazu, ki je trenutno moja edina pot nazaj v Kalifornijo. Ocitno postaja, da bom moral ostati tukaj se nekaj dni, da gre tale fronta mimo. Ampak kje? Sobe, tisto kar je se ostalo, so zaradi prireditve pregresno drage in bi moral za noc v luknji od Motela, kjer je se vceraj bila cena $28, odsteti zdaj ze $200!!!!! :( Ce racunam, da bi moral ostati do nedelje, bi to pomenilo najmanj $600.....ma ni saaaaans!!!! Evo zdaj ena takticna; weather.com, na svoji ura-za-uro pravi, da bo v petek zjutraj do 12am suho. Ce dobim sobo samo za eno noc, lahko takrat (ampak ne prezgodaj, ker bo ponoci snezilo in se mora sneg malo stalit..) svignem cez prelaz. Ce uspem priti do Truckeeja sem resen in zbezim pred dezjem. Ampak pri 20 stopinjah me lahko tudi pere ce ze hoce... In res, preko neta si samo za jutri, ker se pravi naval pricakuje sele v petek, zrihtam sobo za $60...in to TUKAJ!!! :)))
Ce mi ta poteza uspe, si jo bom zapomnil za celo zivljenje!! :D

Dobre volje, ker sem nasel neko, ceprav zasilno varijanto, se odpravim na;

Street Vibrations 2007

Posnamem nekaj dnevnih fotk, ker si bom zvecer z mojim fotoapatatom lahko kaj malo pomagal in med "custom" izdelovalci pofirbcam, ce bi kje zagledal napis "Orange County Choppers". :)
Nic ne bo! Malo sem bil sicer zazocaran, ker sem fante tukaj res pricakoval, saj bi si to komedijo zelo rad ogledal tudi v zivo...ampak, ok, Nevada je malo dalec, pa naj jim za tokrat bo!
Sicer pa je v mestu ze cel dan pestro. Okoli mesta odmeva hrumenje motorjev pomesano z rock glasbo iz razlicnih prizorisc. Na fotkah se vidi, kako zgledajo parkirisca pred hoteli, pa je sele prvi dan prireditve, sreda, ko je se vecina po sluzbah.

Zabava dneva je ulicna voznja vecjih ali manjsih skupin motoristov, ki se vtijo v krogu okoli zaprtega dela mesta in razkazujejo svoje konjicke. Za nekaj trenutkov me je prijelo, da se jim pridruzim...a kam bova midva z mojim vulkanckom...tukaj so sami Harleyy, ki kar tekmujejo kateri je gasnejsi. Moj bi, s svojimi originalnimi auspuhi, tam vmes zgledal kot kaksen sramezljivi racek!!! hahahaha... :)
Naj uzivajo fantje...lepo jih je bilo tudi samo opazovat..

Komaj se je spustil mrak in se je na ulici zacelo tisto pravo dogajanje, ze so se pojavile prve kaplje... :(
Razstavljalci so hiteli pospravljati svoje eksponate, katerih vrednost nemalokrat dosega vrtoglave vsote, ulica pa se je zacela praznit ljudi... Slika cudovitih motorjev, ki so ostai brez strehe in so bili prepusceni mrzlemu dezju, je zgledala prav zalostno (moj vulkancek je bil pod streho in lepo pokrit v garazni hisi hotela).

Nekateri so se zatekali v casinoje, drugi pa smo s raje izbrali drugacno zabavo, kjer smo vibrirali naprej... :)

(FOTKE!!!)

Namig dneva:
Counter Stering!

(Slovenske besede za tole zadevo v bistvu sploh ne poznam. Ce bi se igral s smiselnim prevodom, bi tole najraje poimenoval kar "odkrmiljenje", ce pa izraz v slovenscini slucajno obstaja, se ze v naprej opravicujem g. Toporisicu in njegovim prijateljem).

Kolikokrat se vam je ze zgodilo, da ste pri voznji z motorjem bili predolgi v ovinku? Ali pa, da ste se hoteli ogniti oviri na cesti, strmeli v njo in zapeljali tocno na njo? Skoraj sigurno je za tole bil kriv pojav, ki ga bom danes opisal in imenoval kar "odkrmiljenje".
Odkrmiljenje ima v fiziki prav lepo razlago, a se danes vanjo ne bom spuscal. Za motoriste je vazno, da ta pojav poznamo in se ga v vsakem trenutku zavedamo.

Napacno je splosno misljenje, da na motorju ovinke pravilno speljujemo s prenasanjem teze levo in desno (z lastno tezo zvracamo motor)! Ko se naslednjic odpravite na motor, opravite sledeci poizkus; pri hitrosti, ki naj bo vecja od 30-40 km/h (takrat namrec zacne prihajati do tega pojava), na rahlo obrnite krmilo v desno. Videli boste, kako se bo motor v trenutku nagnil na levo stran in pricel delati levi zavoj. Torej ravno obratno, kot bi vi hoteli. Mocnejse kot bo vase obracanje v desno, bolj se bo motor nagibal na levo stran. Hecno, ne? :)
Ok, ko boste tako na lastni kozi spoznali ta pojav vam bo postalo jasno, da je to lahko cisto nova tehnika voznje. Odpadlo bo vso presedanje z leve na desno, voznja bo postala prijetnejsa in tudi bolj varna, saj je reakcija motorja z odkrmiljenjem nekajkrat hitrejsa kot polaganje motorja s prenosom teze. Prednosti boste obcutili predvsem tisti s tezjimi motorji, ki bojo naenkrat postali lahki kot perce, pa tudi, kadar boste za seboj vozili nerodnega sopotnika - ni moznosti, da bi bil njegov napacen prenos teze mocnejsi od vasega rahlega pritiska na krmilo....
Osebno mi ta tehnika na krizarjenjih pomaga narediti enkrat vec poti, kot bi jo sicer. Roke pocivajo, ramena tudi in motor se prakticno sam zapelje skozi ovinke.

Opozoril bi pa, da zadeva zahteva nekaj vaje. Smo pac taksni, da ce zavijemo v levo, hocemo v levo, to imamo v glavi. Da bi tehniko toliko obvladali, da bi jo izvajali tudi podzavestno (sploh to velja pri sportni in dinamicni voznji), je pac potrebnih kar nekaj kilometrov.
Nic hudega, na nedeljskih izletih se malo igrajte s tem. Preprican sem, da boste ob tem uzivali.

_______________________________________________

7. Reno - Blisc

2007-09-18T23:40:00.000-07:00

Sploh se ne prepoznam vec. Ponavadi sem imel neumnosti napisane na celu in ce se je lahko kje kaj zakompliciralo, sem bil ponavadi del te zgodbe sigurno tudi jaz. :) Tudi danes je ze vse kazalo na to, da tudi tokrat ne bom mogel iz svoje koze, a se je zaradi moje "napake" dogocasna voznja po avtocesti spremenila v cudovito avanturo.
Zdolgocasen od voznje po avtocesti sem se na nekem prelazu Sierre Navade, Kalifornijskih "Alp", na kaksnih 2.000m nadmorske visine odlocil, da si malo spocijem. Zapeljem iz HWY 80 in ze takoj v istem trenutku zagledam prometni znak: "WRONG WAY - RAMP CLOSED"!!! Kako??? Kako pa naj pridem nazaj na avtocesto??? Seveda na izhodu nikjer zive duse, le spodaj nekje sibajo tovornjaki, ki ocitno delajo na "zaprtem izvozu". Shit...ma dobro, kaj pri vseh pocivaliscih sem moral zapeljati ven tocno tukaj??? Tam sem nekaj casa sedel kot en kup nesrece in ze razmisljal, kako bom moral nazaj po avtocesti do prvega izhoda, kjer bom lahko zopet obrnil v pravo smer...kaksnih 20 milj nazaj...po celem dnevu voznje... to se lahko zgodi samo meni. :(
Tuhtam kaj naredit; nazaj se mi ne gre, naprej ne morem.....in se spomnem na svojega Garmina. Garmin mi pokaze cestico nedalec stran, ki mi pot sicer podaljsa za nekaj milj, videti je pa tudi dobro vijugasta, tako da tistih 70 milj/uro sigurno ne bo vec slo...ampak ej, nazaj ne grem in pika!
Ze po prvi prevozeni milji me pozdravi tale napis:

Legendarna 40-tica, znana tudi pod imenom "Zalta Avtocesta" je severna sestra Route 66, ki ravno tako precka (je preckala) Ameriko iz vzhoda na zahod (zacela se je v Delaweru in koncala v San Franciscu) in je danes, kar je je se ostalo, izredno priljubljena gorska tura Kalifornijskih bikerjev, jaz pa sem se, cisto po pomoti znasel tocno na njej!!! :) Cudovita pokrajina in razgledi, ki jemljejo sapo, se najbolj spominjajo na ljubeljski prelaz, le da je vse skupaj malo bolj v ...khm... ameriskem stilu. :)

Naslednih nekaj deset milj je bilo cudovitih in hitro sem pozabil na tisto dolgocasno Interstate 5, najbolj prometno, pomembno, hitro in se in se.. avtocesto v Kaliforniji, po kateri sem danes predrsal lep del poti. Spocit in spet poln zelje po voznji, se tik pred Kalifornijsko mejo zopet znajdem na 80-tici.

See you, California! :)

Reno - The Biggest Little City in The World
Reno je res relativno majhno mesto, ki pa po svojem bliscu nic kaj dosti ne zaostaja za svojim vecjim bratom, Las Vegasom. Zgodba gre nekako takole:
Za vse tiste, ki tega se ne veste naj povem, da je v Kaliforniji prepovedano gamblanje (igre na sreco), kajenje skoraj povsod razen doma, zelo strogo je pa tudi omejen nacin in kraj pitja alkohola (razen v indijanskih rezervatih - a to je ze druga zgodba ki jo opisem takrat, ko kaksnega obiscem). Zato Kalifornijci (recimo, da se jim tako rece) cez vikende radi "bezijo" cez mejo v Nevado in se predajajo vsem tem razvadam, ki so v tukaj dovoljene in (verjetno je v tem tudi fora) cisto zazeljene. Tako Los Angeles In San Diego gravitirata bolj na bliznji Las Vegas, San Francisco z Bay Area in Sacramento pa na Lake Tahoe in Reno.
Naj omenim se to, da je, za razliko od sposnega prepricanja, igralniski turizem ena najcenejsih oblik turizma v ZDA. Sobe so smesno poceni, hrana je malo vec kot zastonj, popolnoma zastonj pa je lahko drink v igralnicah...potrebno je le malo samodiscipline in ne puscati denarja tam, kjer ga od vas najbolj pricakujejo - v avtomatih! Takole zgleda preden se prebijes do recepcije, hrane, ali cesarkoli... :

(obvezen sprehod...) :)

Kaksna sprememba! Za skoraj isto ceno, kot sem v Lakeportu placal tisto "kampiranje" sem tukaj dobil ogromno sobo, s King Size posteljo, cudovito kopalnico z vsemi tistimi samponcki aranziranimi v rozico in brezplacen varovan parking za mojega vulkancka. :)
Zal sem uspel rezervirat le za dva dni, saj je zaradi bikerske prireditve za ta teden napovedan ogromen naval na Reno in ni vec najti proste sobe (vsaj ne za spodoben denar). Po dolgem namakanju v ogromni banji sem se ves disec in prvic brez svojega nahrbtnika odpravil na ogled mesta. Pes, saj se moj hotel nahaja le kakih 200m od samega centra, dlje od tle pa je zaradi jutrisnje prireditve center mesta zaprt za ves promet.

Ampak tocno sem vedel kaj iscem, danes bom jaz prisel na svoj racun! Najprej je bilo treba najti kaksen res dober casino... ok, tam je (Slovencem dobro znani) Harrah's!!! Vstopim..in po doooolgem sprehodu mimo avtomatov vseh vrst zagledam napis:
"All You Can Eat Restaurant", s pripisom: "We will earn your A today!".
Yesssss!!!! :D
Vstopnina za ta raj: $13!!!!!! hahahahaha...:D
Dobim lepo mizico, narocim drink in v akcijo!!!

("All You Can Eat" samopostrezne restavracije so precej pogost nacin prehranjevanja v ZDA. Se posebaj so pogoste v krajih masovnega turizma in jih najdete v skoraj vseh casinojih. Ce se Harrah's odloci za projekt na goriskem bom drzal pesti, da s seboj pripelje se ta del "tradicije"! :) Za vstopnino, ki je lahko nekje od $10 pa do nekje $25 (v boljsih seafood restavracijah), se clovek lahko naje da mu rata slabo! Na razpolago je kakih 100 razlicnih jedi, katere si enostavno nalagas na kroznik po mili volji, pojes, si vzames nov kroznik in ponavljas postopek dokler te ne raznese...medtem ko si nalagas nov kroznik, osebje tvojo mizo pospravi (ta ti je dolocena ob vstopu) in vedno se vrnes k na novo urejeni mizi.)

Najprej sprehod med pladnji, da si naredim ozji izbor....wooow, toliko izbire se nisem nikoli videl!!! Ponavadi so restavracije bolj locene, ribe ali meso, tukaj je bilo pa vsega; od New York steakov do ogromnih rakovic iz beringovega morja...hmmm..izbira bo res tezka...ampak po stirih dneh kampiranja bi mi res pasalo kaj bolj konkretnega, zato se odlocim za steake (cudno)! :D
Ko se s slastnim, sveze pecenim New-Yorkerjem na krozniku vrnem k svoji mizi, me tam ze caka narocen drink in zur se lahko zacne! Tisti stavek, "We will earn your A today", je natisnjen tudi na servetah in ob grizljanju neprestano bulim v njega... nic, bo treba se enega pojest...jem naprej in spet bulim v napis na serveti.
"Regular or diet?", me zmoti nasmejana natakarica in preseneceno ugotovim, da sem ze vse popil. "Regular!" ji odgovorim. Ze oddrvi naprej in se cez 30 sek vrne z novim drinkom. Uf..sem ze sit, prevec sem se zaletel! Vzamem si nov kroznik in pogledujem za sadjem, kar naj bi pomenilo konec pojedine.....ampak tiste rakove tace, cel kup jih je bil tam in tako ogromnih se nisem videl. V trenutku sem sedel za mizo s polnim kroznikom rakovih nog, ki so, ker so bile res ogromne, s kroznika strlele na vse strani....in spet se ujamem, kako bulim v tisti napis na serveti... Dovolj je, res ne morem vec. V vsakem clenku je bilo vec mesa kot v vecjem jadranskem skampu!
Preden zapustin restavracijo, natakarici stisnem se $5 napitnine...ravno toliko, da me do jutri ne pozabi! :D

"We will earn your A today"
You did guys, and with five stars on it!!!! :)))

Na poti do hotela sem na glavni ulici se malo opazoval priprave na jutrisnji dan.

(priprave na Street Vibrations 2007 - zaprtih nekaj kilometrov glavne ulice v mestu)

Ulice Rena danes se ne vibrirajo dosti, a po videnem sem preprican, da se bo jutri vse treslo!

(VEC SLIKIC TUKAJ)

PS
Po mailu sem dobil nekaj vprasanj, kako pa kaj moj vulkancek. Na vsa vprasanja v zvezi z motorjem bom probal odgovoriti jutri. ;)

PSS
En lep pozdrav fantom v SCOOTER CLUB IZ IZOLE!!!! :)))

Namig dneva:
Ce bi kdo nacrtoval kaksen potep po ZDA, je tukaj najboljsi nasvet ki ga lahko dam;
Najceneje (smesno poceni) lahko pridete skozi, ce potujete v 4-h.
Tukaj sta dva glavna razloga, ki, poleg letalske karte, predstavljata tudi najvecji strosek potovanja:

Prevoz po ZDA:
4 je optimalno stevilo, da si se komot v normalnem avtu, z avtom pa si tudi dosti bolj mobilen in dosti vec vidis, kot ce bi bil odvisen od javnega prevoza.
Torej, Rent-A-Car, (od $17 naprej +zavarovanje...) in bencin ($3 galon = cca 4 litre), vse to deliti na stiri dele je lahko zelo poceni.

Spanje:
V 4 je ceneje spat po hotelih in motelih kot pa sam po hostlih in kampih.
Zakaj? Tukaj se naceloma placuje po sobi in vecina sob je za 4 odrasle osebe.
Danasnja cena moje sobe je $40...ce bi bili 4-je, bi bilo to $10, ali po domace, malenkost vec kot 7 EUR po osebi.

Hrana je individualni strosek, ki je odvisen od porteb in zelja vsakega posameznika. V restavracijah je naceoma draga (plus 15-20% OBVEZNE napitnine), se pa da zelo dobro shajati s priblizno $10-15 na dan, vsaj za tiste, ki nismo toliko izbircni.

(prevozena pot)

___________________________________________

6. Lakeport - Beda

2007-09-17T20:24:00.000-07:00

Danes ze drugi dan polezavam naokoli. V "kampu" sva ostala sama z Julie in komaj cakam, da ordinem naprej. Naj malo opisem, kako vse skupaj izgleda; nekoc je bil tole res kamp, a je zdaj vse zapusceno in ob kampu je zraslo barakarsko naselje, kjer zivijo meksikanci. Od kampa je ostalo nekaj polomljenih klopi, tu pa tam se vedno pritece voda in pa WC-ji s tusem v katerih se zacuda se vedno najde topla voda, okoli je pa polno drv za vecerni ogenj, da si lahko specem kaksno hrenovko ali kos pancete. V kaksnem stanju je vse skupaj raje ne bom prevec opisoval, jaz sem zadovoljen, da se lahko vsaj tusiram in to je to. Aja, "kamp" ima tudi se receptorja!!! hahahahaha... :D, mulota, ki ocitno "upravlja" s temi ostanki in je zadovoljen s prihodkom od taksnih padalcev, kot sva midva z Julie (no, pravi, da pobira tudi najemnino za tiste barake..torej naj mu bo..). Dolgcas pa tukaj ni. Tukaj je vedno polno meksikanske "deca",....

Tu so "deca", divje gosi in kakuse... :D

(klik na slikco za povecavo)

....njihovih kokosi in divjih gosi, ki se v jatah zbirajo ob jezeru, zgledajo pa ze cisto udomacene... (verjamem, da te gosi tudi redno pristajajo v kuhinjah katere od barak, saj so prav lepo rejene in verjetno meksikancem pogosto popestrijo jedilnik..). Edina stvar, ki jo res pogresam, je kaksna vticnica za elektriko. To je vse polomljeno in verjetno ze dolgo ne dela, tako da moram za polnjenje svojega laptopa k svojim sosedom, meksikancem! :)
Na zacetku je vse skupaj prav smesno zgledalo. Meksikanci imajo do belcev neko cudno strahospostovanje in je bilo na zacetku zelo tezko navezati stik, saj so bili precej zadrzani. Ampak elektriko sem rabil, zato sem obiskal bliznji Safeway (ja, tudi tukaj sem ga nasel...hvala Garmin) in kupil eno 12 pack Tecate (meksikansko) pivo! :) Zvecer se mozi zbirajo pred barakami in ko so me videli pihajati s tisto skatlo je bilo vse skupaj nekoliko lazje. "Nekoliko" pravim zato, ker se moja meksikanscina konca tam, kjer se zacne njihova anglescina...in obratno, tako da smo si bolj kot ne mahali z rokami! :) Jasno, da niso imeli pojma od kje sem, saj se za Evropo slisali niso, kaj sele, da bi poznali e-Slovenijo... :) ...no, nekako sem jim dopovedal, da je to res zelo dalec! :) Sicer pa so pravi veseljaki in ko so se malo odprli (zahvala verjetno tudi pivu..), so se izkazali za zelo prijazne, zaprte v svojem svetu, a vseeno prijetne fante.

...in tu so "hombres" pri njihovi birci.. :D

(klik na slikco za povecavo)

Tisto cudno strahospostovanje je sicer ostalo, a vsaj elektrika tako ni bila vec problem, od pogovora pa tudi nisem kaj dosti odnesel. :D

Z Julie pa je druga zgodba; na zacetku se je precej trudila navezati stik; najprej je zicala cigarete, nakar ji ni delal telefon...pa zgubile je kljuc od WC-ja.. (ja..vsak ima svoj kljuc, jaz od moskega ona pa od zenskega WC-ja. kljuc nama je izrocil "receptor" ces, da naj se zaklepa, da nebi vanj hodili meksikanci.....Delat kaj tocno?? Malo pocistit??). Vceraj pa sem jo komaj preprical, da se mi pridruzi na enem pivu in ji ponudim par hrenovk, ki sem si jih spekel za vecerjo. Ni bila prevec zgovorna. Uspel sem razumeti edino to, da je to tipicno dekle z vasi, da punca nima kam in enostavno zivi v sotoru, hrenovke pa zgleda, da so ji zelo pasale. Ampak taksne so tukaj te zgodbe; vcasih sam blisc, drugic pa sama beda in verjamem, da se jih tudi v nasih krajih ne manjka. Ko se je pobrala nazaj v svoj sotor sem se malo uzival ob meksikanski glazbi, ki v tistih barakah nikoli ne utihnne...in pomislil na to, kako so srecni. Kot sem ze prej omeni; ujeti v svojem malem svetu, a srecni. :)

Odlocil sem se, da jutri vseeno picim za Nevado. Garmin pravi, da imam do Rena TOCNO 250 milj kar nanese TOCNO 400 km!!! :D
...in upam, da me gor ne ujame sneg...

Namig dneva:
Ce se kdo sprasuje od kje mi dostop do interneta za vse te blodnje. :)
Ime mu je WN121T Netgear Wi-Fi adapter.... tudi ce nikjer ni signala, si ga pa izmisli!!! :D

___________________________________________

5. Clearlake - Redneck Racing

2007-09-16T11:48:00.001-07:00

Petek, Scorps
Tistih 50 milj je na koncu zgledalo kot 5. Nekaj casa sem se vozil v skupini osmih motorjev, ki sem jih ujel na poti, a njihov tempo je bil pri vsej moji dobri volji nekoliko prepocasen zame. Fantje so bili ocitno res na izletu in so, kljub predpisanim 55 miljam, svoje Harleye mucili s hitrostjo skoraj polovicno od predpisane. Ma kje bo moj vulkancek to prenasal...gremo mi naprej da vidim, ce lahko se pridem do kaksne karte!!! :) Ko prispem v Konocti Harbor ujamem Scorpionse ravno med vajo, malo pokukam skozi ograjo in uzivam v zastonj "koncertu". Kmalu ugotovim, da s kartami ne bo nic! Vse je bilo razprodano ze v predprodaji. Razocaranje niti ni bilo toliksno, saj nisem ravno nek blazen fan, pa tudi svoj obvezni delez sem ze dobil... in to zastonj. :) Zdaj lahko skocim v se Harbor Resort na eno pivo, potem pa mirno odrinem naprej.
Ja, pa kaj se... :) V Harbor Resortu z narocilom LIGHT pive vzbudim pozornost skupince fantov, ki sem jih zmotil pri pitju... v stilu; "jaki neki biker...pa light pivo!" :D Fantje so bili iz SF in ko so zvedeli, da sem iz Evrope, so se mi pohvalili, da oni so pa irskega rodu.....hahahahahaha, le zakaj me to sploh ni presenetilo, ko sem pred njimi videl vse tiste polne kozarce piva!!! :) Ko sem jim omenil, da sem prisel na koncert, da pa sem ostal brez karte, je Murph (ime mu je bilo sicer Emin...ali nekaj podobnega, a je hitro ugotovil, da mi bo z Murph lazje...) segel v zep in ven privlece dve karti. Pravi, da jih je nabavil za prijatelja, ki pa sta mu kasneje odpovedala in da mi lahko eno odstopi...no, tudi obe ce hocem! :) Ma neeee obe, se eno nisem siguren ce jo potrebujem, saj sem se ze sprijaznil s spremembo nacrta (na koncertu je bilo strogo prepovedano snemanje in zato ni bil dovoljen vnos skoraj nicesar razen denarnice, jaz pa prenasam v svojem nahrbtniku skoraj vse soje premozenje: notebook s polnilcem, WiFI anteno, GPS, fotoaparat.. skratka, ce se malo potrudim iz vsebine lahko sestavim tudi atomsko bombo, hehehe..!!!!), saj nisem vedel kam z nahrbtnikom. No, Murph je zadevo narobe razumel saj je mislil, da je to del moje pogajalske taktike in mi je predlagal, da naj pa tisti denar za karto raje zapijemo in tako bomo vsi zadovoljni. Saj ne, da sem kaj prisparal, pijaca me je stala $58, kar je sicer bilo $3 vec od cifre, ki je bila natisnjena na karti, je pa bilo vmes se moje pivo. :) No, zdaj sem imel Karto, fantje pa pred sabo nov, poln kozarec pive in vsi smo bili zadovoljni. Mike Durkin mi je ponudil, da lahko svoj nahrbtnik pustim v njegovem avtu in mi izrocil vizitko v primeru, da se v gneci zgubimo. Hahahaha...vizitka raztura!!! Mike je nepremicninski agent v SF (in baje poln denarja....tako pravi Murph) in ko sem videl vizitko sem si mocno zazelel, da bi videl njegov site!!!! :D
Koncert je bil v cudovitem ambientu Konocti Harbor Arene in vzdusje je bilo fenomenalno. Ce sem prav razumel, je bil to zakljucek koncertne sezone (no, jutri se igra Def Leppard..) in arena je bila nabito polna. Zal mi je bilo edino, da sem se po koncertu moral odpeljati se 5 milj do svojega "gnezdeca", tako da s pivom ni bilo nic (no, skoraj nic) in so me fantje imeli ze za malo cudnega..."Irci" so seveda bili ze v drugem svetu!!!. :p
No, na koncu mi je le uspelo presvercati moj fotoaparat in tukaj je zdaj nekaj na skrito posnetih utrinkov s koncerta! :)

Sobota, Redneck Racing! :)
Mislil sem, da si bom soboto vzel za pocitek in sem ze prav lepo lenaril, ko v daljavi zaslisim hrumenje motorjev. Wooow...to bi bila danes odlicna popestritev dneva. Za zvokom se odpeljem do "avtodroma" in nehote, medtem ko iscem vhod, zapeljem direktno v bokse. Naenkrat se znajdem med dirkalniki, ki se odpravljajo na progo...wuuups..., obrnem, da bom sel po isti poti nazaj in takrat zagledam bradatega clana kako mi maha in krici za mano!!! :) Sorry, nooooo....nisem videl, in smuknem mimo njega nazaj ven. Na tribunah sem prezivel skoraj cel dan. Ta "vaska veselica" je bila res nekaj; na progi, veliki kot kaksen nogometni stadion, so se v ovalu ganjali avti, ki so jih po moje pobrali z vseh odpadov v okolici.. i sire.. in ob tem sploh ni bilo vazno, ce pol avta manjka, gume opletajo na vse strani...ne, vazna je bila surova moc motrojev, ki so jih tile krsi skrivali v sebi...in to surovo moc je bilo cutiti v zraku! Zal nimam nicesar s cimer bi lahko posnel to rohnenje in zato objavljam samo prizorcek, ki sem ga posnel s svojim fotoaparatom in se ze v naprej zavedam, da tako zgresim vso bistvo te Redneck's zabave, ampak ta fotografija srecne druzine je verjetno tudi dovolj zgovorna!!! :)

(VEC SLIKIC JA TUKAJ in mogoce bo se kratek filmcek, ce pogruntam kako spraviti filmcek sem gor...
...ko pogruntam!!!) :)

Zvecer sem si privoscil se hotdog party, s hrenovkami pecenimi na zaru, potem ba spat. Za dan, ki je bil namenjen lenarjenju, sem bil dovolj utrujen! :)

Namig dneva:
Za spremljanje vremenske napovedi redno uporabljam weather.com. Zame je sploh zanimiva 10 dnevna napoved, ki mi omogoca premike in je dovolj zanesljiva tudi za nase kraje. Racunal sem, da bi se 18 odpravil v Reno (NV), kjer bo potekal Street Vibrations 2007, zelo znan motoristicni zbor, a kot trenutno kaze, se ravno takrat tam pripravljajo nevihte. Ce bi se odlocil prespati na Lake Tahoe (Reno bo verjetno ze ves zaseden..), so tam ze danes nocne temperature okoli nicle in bi lahko reskiral se kaksen sneg, kar z motorjem nebi bilo ravno najbolj prijetno... :)
Bom videl.. mogoce poiscem kaksno drugo, bolj suho pot - tam je navsezadnje le puscava!!!

(pevozena pot - 1)
(prevozena pot - 2)
_________________________________________

4. In The Middle of Nowhere

2007-09-13T22:06:00.000-07:00

4 dni se nisem oglasil!!! Bilo je ogromnega skakanja... papirji, razgovori, malo tudi zmede, pa vendar: Tukaj je obljubljena najbolj znana fotografija San Fancisca:

Khm....pa ravno ta mi ni uspela (ni bilo za nalasc!!!). :(
Golden Gate je tam nekje zadaj... sicer pa, to se verjetno vseeno vidi, that's right, NISEM VEC PES!!! :P

Ampak pojdim po vrsti. Ze v ponedeljek sem ga nanisanil, lepotca, a sem se za business lahko zmenil sele za naslednji dan, kar je pomenilo dooolgo cakanje!!!! Cas sem izkoristil za obisk Fisherman's Warf-a, s strani turistov obleganega del SF. Saj ne, da sem si zazelel vsega tistega kica, ki je v vseh podobnih krajih enak. Spomnil sem se, da je med vso tisto saro tudi nekaj trgovinic s poceni usnjenimi jaknami in sem hotel malo pogledat, ce bi nasel kaj zase primernega, kaj v stilu za Great American Ride! :)

Fisherman's Warf

In potem kot receno, torek. Za deal sem se zmenil dokaj hitro, saj je bil interes za prodajo velik. Motorin je bil last simpaticne pupe po imenu Noelle. Punca je imela v visino komaj kaj vec 160 cm in z lahkto sem ji verjel, da je bil Kawasaki Vulcan Classic 1.600, letnik 2004, malo prevec zanjo. V treh letih ji je komaj uspelo spraviti skupaj slabih 5.000 milj. Oglasevana cena je bila $7.500, a ko sem ji pojamral, da rabim se vetrobran, pa torbe, pa GPS, pa...no, na koncu se ji je ocitno res mudilo in je, na moje veliko presenecenje (mislil sem, da se bova dobila na pol poti..), pristala kar na celega tisocaka manj. OK, sounds good to me! :)
Noelle je bila res zlata. Vzela si je cas zame in mi pomagala urediti vse potrebne dokumente, od prepisa, registracije do full coverage zavarovanja. Brez nje bi se verjetno se danes zgubljal po uradih, tako sem se pa lahko ze cez nekaj urc odpeljal s svojim novim vulkanckom. Ze po prvi milji na avtocesti mi je bilo jasno, da z nakupom vetrobrana ne bom mogel dolgo odlasati in ker mi je ostalo se nekaj dneva, sem se odlocil, da ga poiscem. Ja, pa kaj se..."tega pa ja nimamo na zalogi!". Eh...OK, pa narocite, nekaj dni bom se v mestu in upam, da se boste malo potrudili zame.

Sreda je bila ze vsa v znamenju priprav: GPS (da bom lahko v vsakem trenutku vedel kje je najblizja pumpa, McDonald's, motel, campground... whatever), spalka, sotor, blazina, tyre repair kit... in se cel kup drobnarij, brez katerih se nebi rad podal na pot. Ko sem vse to lepo spravil na kup sem na moje presenecenje ugotovil, da Vulcan NIMA 12v vticnice za cigaretni vzigalnik!!! Ker doma se nisem vedel do kaksnega motorja bom prisel, sem vticnico sicer snel s svojega T-Maxa (tam sem jo montiral pred letosnjo sezono) in jo za vsak slucaj vzel s seboj, a presenecenje, da je mrcina od cruiserja tipa Vulcan 1.600, nima, ni bilo zato nic manjse. Ker sem sicer bil brez pravega orodja, je bilo potrebno malo improvizacije, a je bilo delo v slabi urici vseeno narejeno in zdaj vem, da mi v slucaju potrebe ne bo treba pihati v blazino! :)
Potolazil sem se s tem, da je Noelle pred kratkim zamenjala olje, filter in baje celo svecke (5.000milj???)..., tako da mi vsaj to zaenkrat ne bo delalo skrbi.

Danes zjutraj me ze pri kavici zmoti telefonski klic. Mike iz SF Moto mi je javil, da mu je uspelo nabavit vetrobran in da lahko skocim mimo kadar hocem. Yeaaaaa.. to pomeni, da lahko ze danes udarim na sever, stran od mrzlega SF!!! Vulcan je bil v trenutku natovorjen. Na avtocesti cez Bay Bridge sem se ob naporu premagovanja vetra v prsa tolazil s tem, da bo zelo kmalu tega konec. Skoraj $400 za vetrobran ni bilo malo denarja... me je kar stisnilo pri srcu, ampak kar je treba je treba. Mike je ocitno opazil moje nelagodje in mi ponudil pomoc pri montazi. Saj ne, da je tistih nekaj vijakov big deal, a ce nimas pravega orodja se lahko se s tako preprostim delom posteno namucis, zato sem mu bil za pomoc zelo hvalezen. Mike me je ob odhodu se enkrat presenetil; ker sem toliko jamral za popust mi je za slovo podaril novo novcato cerado. Tako ogromno, ravno pravsnjo za natovorjenega Vulcana, ...z vetrobranom vred. "Ce ga bos puscal ponoci zunaj, ga vsaj pokrij... poglej ga kako je lep, res bi bila skoda!" Jp, se strinjam, HVALA MIKE!!!! :)
Z novim vetrobranom sem se odpravil se na Fisherman's Warf po jakno, ki sem si jo v ponedeljek izbral in that's it... zdaj moram, preden zbezim iz mesta, le se stisnit eno lepo "Golden Gate" (fotka na vrhu) fotko, ki sem jo obljubil v nedeljo, potem pa gas, na eno najlepsih cest v Kaliforniji...

Jakna!!!!

(klik na slikico je obvezen!!!) :)

...HWY 1
Cudovit in zelo spektakularen zacetek poti (v taksnih trenutkih mi je neskoncno zal, da na motorju nimam montirne kamere...). Iz SF sem se proti enki odpeljal cez Golden Gate..., to so res trenutki, ki jih ne pozabis nikoli in bi jih rad delil s celim svetom....
Nacrt je bilpriblizno taksen: lezerna voznja po enki in potem po dvajsetki direkt na Clearlake, na Scorpionse, ki naj bi naslednji dan igrali v Konocti Harbor areni. Lezerna, ja, do Clearlake je po nacrtovani poti kaksnih 250 milj, jaz sem pa pol dneva zapravil z vetrobranom in jakno...

HWY 1

...pa je bila na koncu vseeno lezerna. Ob teh razgledeh se mi ni mudilo nikamor in me je na koncu ujela noc in zdaj sem tukaj, In The Middle of Nowhere, v mestecu imenovanem Willtis, ki ga boste tezko nasli tudi na zemljevidu. Ampak, OK, ljudje so prijazni in jaz trenutno ne potrebujem vec od toplega tusa in 2m2, kjer lahko prespim.

Res cudovit dan!

(TUKAJ SO FOTKE)

Namig dneva:
Na ameriskih cestah je v navadi, da pred ostrimi zavoji postavijo opozorilno tablo z max. hitrostjo, ki je se priporocljiva za vhod v zavoj. Za razliko od prometnih znakov v nasih krajih, kjer so omejitve vcasih ze prav smesne in jih zato ze redko kdo uposteva, vam tukaj to odsvetujem. Max. hitrost je ponavadi res tista hitrost, ko boste ovinek izpeljali se brez tezav in akrobatskih trikov.

(prevozena pot)
_______________________________________

3. San Francisco - Tukaj je...

2007-09-09T18:45:00.000-07:00

... DRUGA najbolj znana fotografija tega mesta, famozni Cable Car.

Vem, da sem obljubil da bom sel takoj spat in se oglasil sele naslednji dan po prvi Starbucks kavi, a kaj cemo, taksen sem, vedel sem, da me bo to mesto zbuilo. Malo sem se prehodil po njem, pojedel svoj prvi Burger King in skljocnil tole fotko. Zakaj pa druga najbolj znana? Ne pozabite na Golden Gate, ampak ta pride na vrsto drugic, danes sem se vedno pes.
Let je minil precej hitro, saj sem tudi tokrat prespal skoraj celo pot. Ob meni je sedel simpaticen starejsi svedski parcek, in gospa me je redno zbujala, ko so nam prinesli hrano, vse skupaj pa je bilo ze prav zabavno! Enkrat sem celo zaspal tik pred tem, da so pospravili pladnje in gospa je zelo nezno, da me ja nebi zbudila, pospravila se mojega in zlozila mojo mizico, da bi ja bil komot. :) No, da sem se jima oddolzil, sem jima z veseljem pomagal izpolniti emigracijske in carinske formularje, ki so nam jih razdelili na letalu. Letela sta na obisk svoji hcerki, ki je pred dvanajstimi leti prisla na studentski dopust v San Francisco, danes je stara 35 let, ze 5 let srecno porocena...in zivi v Fresnu, CA, kjer dela za neko svedsko podjetje (kako mi je ta zgodba znana...).

Namig dneva:
Ce vas kdaj zanese v te kraje in bi si (no, to je tukaj skoraj "must") zeleli popeljati s cable-carjem si poglejte vrsto, ki je vidna na fotografiji. Cakanje lahko traja zelo dolgo zato tudi danasnji namig: pojdite pes kaksno postajio visje, kaksnih 200m... na prvi postaji "cablecar-vodja" nikoli ne napolne do konca in se bo na naslednji postaji, naceloma brez cakanja, vedno nasel prostor se za vas. Pa se nekaj: nikoli, ampak res NIKOLI skocit na prvega, ki pride mimo! Obvezno pocakati na linijo Powell-Hyde (napis je lepo viden), saj vas bo ta popeljala mimo Lombard Street, najbolj znane (strme? zavite?..) ulice na svetu in vas presenetila s precudovitim razgledom na Alcatraz in sanjski Golden Gate bridge!

_________________________________________

2. Izola - Ready to fly...

2007-09-08T07:30:00.000-07:00

T-Maxu bom danes odklopil baterijo in ga poslal na zimsko spanje... SCOOTER(!!!!) ostane tokrat definitivno doma! Cez deset dni mu tako ali tako potece registracija in naj si zdaj malo spocije, to si je nedvomno zasluzil. V slabem letu dni me je prepeljal cudovitih in vecinoma toplih 16.000 km, casa za podaljsanje registracije pa imam (baje - po novem) leto dni, tako da se mi nic ne mudi in ko se vrnem, dobi ob registraciji se darilo!

Zdaj pa tako, cez deset ur se bom ze vozil proti Benetkam in se naslednjic oglasim iz Kalifornije ...jasno, ko se dovolj naspim in spravim vase vsaj en Starbucks (ja, konec je kofetkanja z "makjati")!

Namig dneva:
Danasnji "Namig dneva" predstavlja linke, kjer se (vsaj po mojih izkusnjah) da dobiti najcenejse letalske karte. Moja tokratna izbira je padla na nizozemski KLM, moram pa za kazen leteti iz Benetk in tako zopet tvegati kaksno stavko letaliskih delavcev.
Ampak tako je, so pa zato Nizozemci simpaticni kot strela! :)
(tokratna cena: VCE - SFO = nekaj cez 600 EUR)

Letalske vozovnice:
http://www.expedia.com
http://www.orbitz.com
http://www.klm.com

Danes nobene slikice...vse pospravljeno! ;)

____________________________________________________

1. Izola - That's it!

2007-09-06T10:22:00.000-07:00

Burja je naredila svoje in cas je, da se odpravim za soncem. V nedeljo bom ze v SF in priznam, malo sem ze nemiren. Priloznosti za nakup motorja je vsak dan vec (ocitno se tudi tam vsi ze bolj ukvarjajo s sluzbami) in upam, da se bo tako se neprej. Ce bom predolgo pes, bo to nerodna zadeva...ampak soncni zahodi so pa te dneve cudoviti!

se pogled z notranje strani...all red

Namig dneva
Link za nakup rabljenega motorja (whatever "rabljenega") v ZDA

http://sfbay.craigslist.org/

_______________________________________