Ko se mi po deskoncno dolgi in ravni cesti, ki me je skoz borov gozd peljala proti Grand Canyonu odpre tale prizor,...
...ne morem verjeti svojim ocem. Velicastnost ogromne luknje, ki se odpre pred tvojimi ocmi se enostavno ne da opisati z besedami in kaksno fotografijo. Slikovita pokrajina, ta cudovita igra narave je nekaj, kar bi z lahkoto pripisal kakemu drugamu planetu videnemu v kaksnem SF filmu. Moj nacrtovani enourni postanek se je nehote zavlekel v obcudovanje soncnega zahoda nad pisanimi strminami, ki jih je skozi milijone let na tem mestu oblikovala mogocna reka Colorado.
Mogoce pod vtisom videnega, mogoce pa....kdo bi vedel, pa dogajanje ki sledi, na trenutke vedno bolj spominja na pavljico kot na resnicen svet:
Ker me je ujela tema, se odlocim prespati v bliznjem, skromno opremljenem Drzavnem Parku. Nocne temperature se na tej visini gibljejo koli nicle in res mi ni bilo do tega, da bi se ponoci peljal naprej. Nebo je bilo brez lune, a so zvezde na njemu tako mocno zarele, da za postavljanje sotora sploh nisem potreboval dodatne svetlobe. Toliko zvezd na nebu v zivljenju se nisem videl. Cudovit trenutek, ki ga je dopolnjevalo tuljenje kojotov v daljavi zmoti sum... Samo kaksnih 15m stran opazim ogromnega srnjaka, kako mirno opazuje "vsiljivca". Njegovo ogromno rogovje se mije zdelo tako blizu, da bi lahko zgrabil zanje in srnjak mi je dal vedeti, da je vajen ljudi in da mu se nikoli niso naredili nic slabega. Zajcev, ki sem jih tudi opazil v blizini, sem na tak nacin ze vajen videvat in so mi s tistimi belimi repki ze veckrat delali druzbo, ampak srnjak je bil res nekaj drugega...
Ko sem se koncno spomnil, da bi ta nepozaben prizor lahko ujel na fotoaparat, je srnjak, tako kot je prisel, izginil v sencah dreves.
Preden sem zaspal, sem se nekajkrat ob sotoru zaslisal tlesk parkljev in poskakovanje majnih, simpaticnih, belorepih zajkcov...
...okoi tretje ure zjutraj se zbudim. Premrazen do kosti, se tresem in z neko cudno bolecino v predelu ledvic. Res je zunaj nicla, a zavit v spalno vreco in oblecen v trenerko mi nebi smelo biti hudega. Na sebe spravim se nekaj oblacil a se tresenje ne preneha. Pomislim na kaksen cuden prepih, ki ga od premrazenosti ne zaznavam in oblecem se dezni kombinizon... nic!!! Zadnje na kar pomislim je, da slecem svojega vulkancka in se tako zapakiran v dezni kombinizon in spalno vreco, pokrijem se z njegovo cerado... Od utrujenosti me nekako premaga spanec, zebe malo manj, a se okoli 6 ure vseeno zbudim premrazen do kosti. Tista bolecina se je s predela ledvic preselila na celo obmocje trebuha in je postajala neznosna. A kaj bom tukaj? Sredi te divjine si ne morem pomagati na noben nacin in situacija je postajala vsebolj resna.
Rabim sobo, in to cim prej!!!!
Pospravljanje taborne opreme je bilo izredno naporno. Ze po 30 sekundah me premaga utrujenost in bolecina...morem se usesti...pa zopet pospravljam kaksnih 30 sekund....ne gre, blaznemu naporu se pridruzi se vrtoglavica in slabost...."daj, zdrzi se malo, potem se vsedes na motor in odpeljes!", si ponavljam.....
...po kaksni uri mi koncno le uspe spraviti sotor in spalno vreco na motor. Pred mano je 85 milj do Flagstaffa a vseeno upam, da bom do kaksnega Motela prisel ze veliko prej.
Zepo prvi milji mi je jasno, da voznja ne bo nic manj naporna od pospravljanja opreme. Neznosna bolecina in slabost me spravljata v obup in bolj kot se trudim najti resitev, bolj mi je jasno, da sem tukaj sredi divjine sam in MORAM zdrzati do kaksnega naselja. Enostavno ne gre. Moram se ustaviti! Ko se ustravim ugotovim, da tako ni nic bolje....grem naprej...in to ponavljam na vsake 3 ali 4 milje, ker enostavno ne gre vec. Ob poti me spremlja cudovita pokrajina in dalec po stepi opazujem redko poseljene barake, v katerih zivijo Indijanci plemena Navajo. Ti indijanci podnevi v podobnih barakah ob cesti prodajajo Jerky, nekasno bizonje posuseno meso, a zdaj je se zgodaj in sploh se nisem srecal zive duse.
Ne gre vec...ob eni od teh "prodajaln" se od bolecine zleknem kar poleg motorja. Nisem imel vec niti toliko moci, da bi se zavlekel do trave. Tako lezim negiben kake pol ure, ko se z razpadajocim Fordom pripelje Indijanka srednjih let, ki ocitno na tem mestu prodaja svoj Jerky. Pristopi in razlozim ji, da enostavno ne morem vec in da zaenkrat rabim samo sobo, kamor se lahko zatecem. Ponudi se, da me odpelje do stare Trgovalne Postaje, ki je oddaljena kaksnih 10 milj in kjer imajo tudi nekaj sob.
Misel, da bom cez 10 milj naletel na sobo mi vlije nekaj moci in v izogib problemom (kam naj z motorjem???) se odlocim, da se vseeno odpeljem do tja z lastnimi mocmi. Zenica mi prijazno povabi, da si spocijem na razpadajocem stolu njene barake, ponudi mi malo vode in cez 10 min se ze odpravim na najdaljso pot svojega zivljenja. Moje prekladanje po motorju, ko sem znova in znova iskal manj bolec polozaj, me je za trenutek spomnilo na vragolije indijancev na njihovih konjih in na moja ustia zvabilo nasmeh...
...kljub neznosni bolecini, se s to mislijo cez nekaj minut pripeljem do postaje.
Ze med opravljanjem formalnosti zacutim, kako bolecina izginja....v sobi si s toplo vodo napolnim ogrmno kad in zaspim v njej.
Ko se zbudim ugotovim, da je bolecina povsem izginila in se preselim v posteljo kjer odspim se preostanek dneva.
Proti veceru si omislim obilno vecerjo v postaji. Postaja je v lasti indijancev plemena Navajo, ki so ze v preteklosti skrbeli za njo. Vcasih je bila to postaja, kjer so si Indijanci in belci izmenjevali razno blago, danes pa je to ena od turisticnih atrakcij Grand Canyona, kjer pripadniki plemena radovednim turistom prodajajo izdelke svoje obrti.
V restavraciji ponujajo tudi nekaj svojih tipicnih jedi, a ker se mi (zal) dan ni zdel primeren za ekserimentiranje, sem si raje omislil ogromen steak!
Ko tole pisem, je ura okoli 9PM in zaenkrat se pocutim vredu. Sem brez internetne povezave, in bom prispevek objavil takoj ko pridem do nje.
Ce se stanje ne spremeni na slabse, racunam zgodaj na pot....bomo videli, drzite pesti! ;)
Namig dneva:
Ne vem, kaj naj povem za danes...
Poslusajte svoje telo! ;)
(Prevozena pot)
(FOTKE)
____________________________________________
